Odgovarja Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof: 

Primerjati nedeljo z drugimi cerkvenimi prazniki skoraj ni mogoče razen z veliko nočjo. Nedelja kot Gospodov dan je najstarejša ustanova, ki so jo kristjani začeli redno obhajati, saj je pomenila »živi« stik z velikonočno nedeljo, torej dnem Jezusovega vstajenja. 

Podatek o obstoju in obhajanju tega dne najdemo že v Svetem pismu. Apostolska dela poročajo, da so »se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha« (20,7). 

Vsi ostali prazniki, ki so vezani na druge pomembne dogodke v zgodovini odrešenja, so kasnejši; nekateri so bili uvedeni v bogoslužno leto celo več stoletij kasneje, in še to ne takoj za vesoljno Cerkev.

Osrednji vlogi Gospodovega dne v bogoslužnem življenju Cerkve Katekizem Katoliške cerkve takole oznanja: »Nedelja je najodličnejši dan liturgičnega občestva, ko se verniki zberejo, 'da se ob poslušanju Božje besede in z udeležbo pri evharistiji spomnijo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih'« (1167). 

»Za kristjane je postal prvi izmed vseh dni, prvi izmed vseh praznikov, Gospodov dan, nedelja.« 

Ker gre po apostolskem izročilu za dan Jezusovega vstajenja, ga Cerkev obhaja vsak osmi dan, ki v svetopisemski simboliki pomeni že eshatološko resničnost, dan, ki ne pozna večera, in se je začel z Jezusovim vstajenjem, saj vstali Kristus več ne umrje in smrt nad njim več ne gospoduje. 

Hkrati pa je dan vstajenja tudi prvi dan novega tedna. Središče obhajanja tega dne je »Gospodova večerja«, pri kateri se vsi kristjani srečamo z vstalim Gospodom. V duhu tega obhajanja je prav, da preživimo tudi celoten nedeljski dan, saj ni Gospodova samo ura obhajanja nedeljske maše, ampak mu pripada ves dan.

Vse to pa ne pomeni, da obhajanje praznikov, predvsem slovesnih praznikov, nima svojega pomena. 

Prav gotovo ni namen praznikov, da bi zasenčili nedeljo, ampak prav nasprotno; da bi namreč določeni vidiki odrešenjskih skrivnosti, ki so v celoti navzoči že pri praznovanju Gospodovega dne, še bolj izstopili in bi se ob njih še posebej zaustavili, jih premišljevali ter prodirali v njihov globoki odrešenjski pomen, kar bi nam pomagalo še bolj pristno obhajati tudi nedeljo.

Četrta cerkvena zapoved, ki zapoveduje posvečevanje zapovedanih praznikov, na svoj način dopolnjuje prvo, ki govori o praznovanju nedelje. Kajti pravilno in uravnovešeno češčenje posameznih skrivnosti iz življenja Jezusa Kristusa, Marije in svetnikov, kar zapovedani prazniki so, samo še krepi, osvetljuje in poglablja odnos do osrednje krščanske skrivnosti, ki je Jezusova pasha ali velika noč, ki je tudi najgloblja vsebina obhajanja Gospodovega dne. 

Prazniki nimajo namena slabiti vloge nedelje. Zato nima nič opraviti s pristno pobožnostjo teženje, da se opušča nedeljska maša in praznovanje Gospodovega dne ter se občestveno češčenje zreducira samo na skupno obhajanje samo dveh ali nekaj glavnih praznikov.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (28/2021).