Njegova fotografija je pretresla svet: sirski begunski deček Aylan Kurdi je bil star komaj tri leta. Medtem ko so drugi otroci njegove starosti na plaži in v vodi preživljali brezskrbne poletne dni, je mali Aylan med poskusom prebega v Evropo utonil v Sredozemskem morju v bližini turškega letovišča Bodrum. Tudi Galip, njegov petletni bratec, plovbe ni preživel, kot poročajo tamkajšnji reševalci.



Aylanova fotografija je po vsem svetu zbudila precej pozornosti. »Fotografija je pretresla svet«, je svoj prispevek naslovil Frankfurter Allgemeine Zeitung. Italijanska La Repubblica je komentirala: »Fotografija, ob kateri svet umolkne«. »Kaj, če ne ta slika utopljenega sirskega otroka, bo spremenilo evropski odnos do beguncev?«, se sprašuje britanski The Independent, španski El Periodico pa pripominja, da je to začetek »zatona Evrope«.

Ob fotografiji malega Aylana pa ne smemo pozabiti, da je v sirski vojni umrlo že na tisoče ljudi, tudi otrok. Seveda je potrebno govoriti o begunskem vprašanju, prav tako pa tudi o vzrokih, ki so privedli do te tragedije, namreč vojna na Bližnjem Vzhodu, ustanovitev »Islamske države« ter predstavniki krajevnih in svetovnih sil.

Skupaj lahko žalujemo za Aylanom in njegovim bratcem, ki sta skupaj z materjo utonila med poskusom bega iz Turčije v Grčijo, njuni trupelci pa je naplavilo na plaži v Bodrumu, kjer se drugi otroci običajno igrajo, plavajo in sončijo. Tudi mi s težkim in osramočenim srcem opazujemo na tisoče Sircev, ki so pristali na železniški postaji v Budimpešti, prizor, ki v spomin prikliče dogodke iz druge svetovne vojne, katere konec smo ravno dobro odpraznovali, slovesno in brez kančka krivde, tako na strani zmagovalcev kot tudi poražencev.

Prelivanje solz za umrlimi, odpiranje src in domov beguncem, pritiski na Evropsko zvezo, naj spremeni svoje predpise za pridobitev azila, vse to je čisto lepo in prav. Čustveno bomo morda potešeni, ne bosta pa potešena naša vest in naš razum.

Aylan naj bi prihajal iz kurdskega mesta Kobane v Siriji, v bližini turške meje. Mesto že več mesecev oblegajo islamski skrajneži, ki želijo ustvariti prehod med osvojenimi ozemlji v Siriji in Turčiji, od koder bi pripeljali nove rekrute in pretihotapili potrebno nafto.

Turška vojska je begunce, kot je bila Aylanova družina, potisnila nazaj, ko so poskušali pobegniti iz Koban. Turčija je sama ustavila iraške kurdske borce, da niso mogli pomagati svojim sonarodnjakom obraniti mesta. V čem je torej smisel jokati za Aylanom, če nismo jokali za mestom Kobane in nad turško kolaboracijo z »Islamsko državo«?

V čem je smisel, če jočemo za tisočimi begunci, ki vztrajajo na železniški postaji v Budimpešti, ob tem pa se ne zavedamo, da so to vse sirski državljani, ki so v Evropo prišli zaradi vojn, ki jih neti »Islamska država«, mednarodne džihadistične milice, pa tudi zahodne vlade, ki so si v prvi vrsti prizadevale za padec Bašarja al Asada?

Zakaj bi jokali za vsemi utopljenimi v Sredozemskem morju, obsojali tihotapce ljudi, ob tem pa ne priznali, da je k temu problemu prispeval tudi zahod, saj je spodnesel sicer skrb zbujajoče ravnotežje, ki ga je ohranjal Gadafi?

Sprejmimo begunce, spremenimo določila Dublinskega sporazuma, soočimo pa se tudi z izvirnimi vzroki te tragedije. Ti so zasidrani na Bližnjem Vzhodu, na območju, ki razpada, delno zaradi zahodnih posredovanj (Afganistan, Irak, Sirija), skrajnih skupin, ki jih vojaško oskrbujejo in finančno podpirajo območne sile (Turčija, Katar, Savdska Arabija, Združeni arabski Emirati itd.) ter velikih sil, ki se, namesto da bi gradile mir, raje soočajo s pomočjo posrednikov (Sirija, Iran in Savdska Arabija).

Skrajni čas je, da bližnjevzhodne vlade prenehajo s financiranjem »Islamske države«, da se v Siriji in Jemnu doseže premirje, da Varnostni svet Združenih narodov opravi delo, zaradi katerega je bil ustanovljen, da svet prične spodbujati mir med vsemi narodi, in da ne bi bilo nikogar, ki bi si želel prevlade nad bližnjim.

»Dovolj!«, so zapisali nekateri časniki ob podobi malega Aylana, ki leži na plaži. Tudi sam tako občutim, in prej ko bo tako, toliko bolje. Toda, kaj pa deset tisoči drugih otrok, ki so v zadnjih štirih letih umrli v Siriji? In tisti, ki so umrli v Iraku?

Če ne bo storjenega nič za odpravo vzrokov, ki so privedli do teh smrti, bo izražanje sožalja za begunce v Evropi postalo le še ena oblika izogibanja odgovornosti v svetu.

Medtem pa bližnjevzhodna ura tiktaka. Eksplozija beguncev bi se kaj kmalu lahko povečala na 100 milijonov. In če se razleti Bližnji Vzhod, ne bo mogoče rešiti ne Evrope ne sveta.

Vir: kath.net / www.asianews.it
Foto: splet