Katja in Matej, Marjeta in Mateja imajo skupno izkušnjo: splav. Kaj jih je vodilo v to odločitev in kako jih je ta zaznamovala, so spregovorili za tednik Družina.

Prepričana, da delava najboljše

Katjino in Matejevo veselo pričakovanje otroka je na rednem pregledu vznemirila diagnoza prenehanja razvoja in poplava informacij. Vsi zdravniki so bili enotnega mnenja, da je prizadetost izjemna. »Ko sva šla na nadaljnje preiskave, je specialist na ultrazvoku že videl nove neustreznosti. Kot sva se skupaj odločila za otroka, sva iz strahu skupaj sprejela tudi odločitev za splav.« Svetovali so jima, da naredijo splav čimprej, da se ne zakomplicira, saj je bila nosečnost že čez polovico. »Vedela sva, da delava narobe, ker je strah prevladal, pa nisva zmogla reči ne.« Sledili so naporni in neprespani dnevi.

»Jezus, tega otroka dam tebi, če ga jaz ne morem imeti,« se je Katja s solzami v očeh spominjala izročanja Bogu. »Bila sem mirna, dokler je trajal poseg, in molila rožni venec.« Kljub veliki bolečini sta vse izročala Bogu.

»Moja moč, da bi kaj storila, se je končala v trenutku, ko sva se kot mož in žena odločila za splav, prepričana, da delava najboljše,« se spominja Matej. Odločila sta se, da otroka pokopljeta. Zdaj hodijo z drugimi otroki na grob in se spominjajo sestre Ane.

»Zakaj jočem na grobu svojega otroka, če sem prepričan, da sem naredil najboljše, kar sem lahko?« se je spraševal Matej. »Ker sem oče temu otroku, imam pravico jokati za njim, ne glede na to, zakaj in kako se je to zgodilo.« Veliki izziv je bilo najti nekoga, ki bi mu zaupala in se o tem pogovarjala. Bala sta se obsojanja. Katja je kmalu zatem prebrala, da bo na enem od Nikodemovih večerov o splavu pričevala Bernardette Goulding, ki je na Irskem začela Rahelin vinograd. »Kmalu sva stopila v stik s p. Tomažem in mu zaupala svojo zgodbo.«

Povabil ju je na prvi Rahelin vinograd na Hrvaškem, ki ga je pomagala voditi Bernardette, in osem mesecev po splavu sta šla v letu usmiljenja prvič na duhovne vaje kot zakonca. Težko je bilo sprejeti, da ju ima Bog še vedno rad in ju sprejema kot grešnika. Na vikendu sta prehodila pot od pribijanja na križ, odločitve, groba do vstajenja. »S splavom sva najin odnos in vrednote zrušila na najnižjo možno raven, Bog pa nama je odpustil. Hvaležna sva, da nama je preizkušnja pomagala zrasti v vseh vidikih najinega življenja, predvsem pa v odnosu drug do drugega, do Boga in zoriva kot zakonca.«

Zdaj sodelujeta v ekipi Rahelinega vinograda in vidita, kaj pomeni, če prideš na duhovne vaje hitro ali šele po 10, 20, 30, 40 letih. »Imava zaledje in veva, kam se lahko obrneva, če nastopi stiska. Gospod na ruševinah, ki sva jih ustvarila, gradi nekaj najlepšega, ko gradi najin odnos in se vsak dan znova učiva zaupanja. Čutiva, da je bil najin otrok darovan tudi za to, da bi lahko zdaj pomagala drugim. Ana pa je najina priprošnjica pri Bogu.«

 Prostor žalovanja za izgubljenim otrokom nudi Rahelin vinograd. FOTO: Arhiv Družine 

Bližina spreminja življenje

Marjeti kot najstnici starši niso mogli dopovedati, da starejši moški, s katerim živi, ni zanjo, dokler sama ni odkrila, da je do nje posesiven, odnos z njim pa jo omejuje in utesnjuje. Čez pol leta sta se razšla, tri tedne kasneje pa je presenečena izvedela, da je noseča. Bala se je, da bo moški, s katerim je živela, hotel otroka vzeti k sebi, in se borila s strahom, saj jo je po prekinitvi zveze nadlegoval. Ni se znašla in želela je pobegniti od vsega. Prijateljica jo je opozorila, da se nekatere po splavu znajdejo v veliki stiski, druga prijateljica pa je menila, da splav ni nič takega. V njej se je bil težak boj. Nobeden od zdravnikov se o tem ni pogovarjal z njo in ni imela veliko časa za razmislek. Ko se je po splavu prebudila v bolniški sobi, je naprej zadihala v svobodi, kmalu pa se je začela oglašati vest. »Bilo mi je žal, začela sem se zapirati in z nikomer o tem dolga leta nisem spregovorila.«

Ker se je prebujala z občutki krivde in zaradi neprespanih noči je bilo vedno teže živeti. Pojavile so se težave z dihanjem, stalen kašelj in močne alergije. »Vse sem tiščala v sebi, skrivala in mislila, da bo ozdravil čas. Dneve sem zapolnila z obveznostmi, delom, se začela ukvarjati s športom, zvečer, ko sem legla in se umirila, pa je name pritiskala teža betonskega zidu, ki me je opominjal na resničnost, ki se je zgodila.« Sedem let je bežala pred samo seboj …

Prijateljica iz študentskih let, ki ji je zaupala, jo je povabila v Medžugorje na festival mladih, kjer je v molitvi doživela Božji dotik. Prijateljici je zaupala dolgoletno bolečino in po njenem nasvetu šla k spovedi. »Po sedmih letih je bilo zelo osvobajajoče, ko sem končno odložila breme greha. Spovednik je rekel, da mi Bog vse odpušča, da sem zanj dragocena in naj se ne vračam v preteklost.« S prijateljico sta potem v duhu krstili splavljenega otroka, ki mu je ime Jure.

Pri maši je večkrat jokala ob zavedanju, da ji je bilo to življenje podarjeno, solze pa so umivale rane. »Vse sem izročala Jezusu in laže je bilo živeti. Spoznala sem nov krog ljudi, ki živijo iz vere, začela peti in slaviti Boga. Bližina z Bogom mi spreminja življenje, me osvobaja, mi prinaša veselje, srečo, mir.«

Leta 2018 je Marjeta na facebooku odkrila povabilo v Rahelin vinograd, duhovne vaje za ozdravitev od posledic splava, in se kmalu odločila že za jesenski termin. Od prvega trenutka se je počutila sprejeto, dostojanstveno in ni se bilo težko odpreti. »Jezusa sem prosila, naj me popolnoma ozdravi in odstrani vse kamne iz mojega življenja, ki sem jih postavljala, ker se nisem odprla drugim, da me ne bi obsodili.« Dragoceno je bilo, da je lahko v varnem okolju povedala bolečo izkušnjo in otroka simbolno izročila Bogu. »Spet se lahko svobodno pogovarjam, cenim sebe in druge bolj spoštujem. Čutim, da je otrok vedno z menoj, čaka me v nebesih in mi je po vsem pokazal smisel življenja.«

Pričevanji sta bili najprej objavljeni v tedniku Družina (20/2019).

Po štiridesetih letih se je vrnil nasmeh  

Mateja je bila prvorojenka od štirih otrok in je zgodnje otroštvo preživela v mestu. Starši so gradili hišo, in da bi preživeli, je mama delala dve službi. Oče se je pogosto tako zapil, da so morali bežati in prespati drugje. Mateja se v takih razmerah ni mogla učiti, zato je prosila, ali lahko biva v domu. Starši so se v tem času ločili in na očetovo zahtevo se je morala vrniti domov, saj so vsi otroci po ločitvi pripadali njemu. Oče se je poročil z drugo. Mama je želela skrbeti vsaj za dvojčici, a se oče ni strinjal. Mama je nekaj časa ostala v isti hiši. Otroci so se radi zatekali k njej, kar je povzročilo napetosti med njimi, zato se je odločila: »Ne želim obteževati vaših srčkov, bolje, da grem.« Mateja je mamo zelo pogrešala, zato je trinajstletna pobegnila od očeta in odšla k njej. Potem je bila z bratom dodeljena mami, najmlajši pa sta ostali pri očetu, s pojasnilom, da jih je mama zapustila. Občasno je po predhodni najavi obiskala brata in sestri, a se je z mačeho vedno zapletlo in se je v solzah vračala nazaj. Mama se je večkrat selila, tudi na podeželje. Zaradi slabih prometnih povezav sta se redkeje videvali, posebno ko je Mateja hodila v srednjo šolo. Hčerki je finančno pomagala, dokler ni ostala brez službe. Na mamino prigovarjanje se je vpisala na srednjo šolo za farmacijo in se odpovedala svojim željam. Da je lahko maturirala, se je preživljala z inštruiranjem. Takoj po končani srednji šoli se je zaposlila v tovarni.

Če Bog res obstaja …

Kmalu se je poročila. V zakon je vstopila ranjena zaradi ločitve staršev in odpovedi želenemu nadaljevanju študija, hkrati pa z velikim hrepenenjem po lepi družini. Čeprav poročena, sta z možem živela ločeno, zato je iskala službo drugje, da bi lahko živeli skupaj. Tri leta za hčerjo se je rodil sin, ki je bil astmatik in alergik. Možu je predlagala, da sama ostane doma in skrbi za otroke, a se ni strinjal. Kljub uporabi kontracepcije je zanosila tretjič in v strahu, da bo še ta astmatik, sta se z možem odločila za splav. Četrto nosečnost je prekinila, ker je vedela, da moža skrbi, kako bodo preživeli. Vrstili so se nesporazumi. Sama psihično izčrpana, z možem nista našla izhoda, zato sta se ločila.

Z razvezo se ji je sesul svet. Prebolela je hudo virozo in nekaj časa ni mogla niti hoditi. Mož je v tem času poskrbel za otroka, za kar mu je še danes hvaležna.

Njena poročna priča ji je ob ločitvi poslala knjižico Spreobrnjenje, ki jo je nagovorila in si je rekla: »Če Bog res obstaja, bom krstila otroka, če bom lahko skrbela zanju.« Kljub močni infekciji se je obrnilo na bolje.

S samostojno skrbjo za otroke se je sicer pogumno spopadala, vendar je bila teža bremena zaradi splavov tako velika, da jo je večkrat pritisnila k tlom in jo privedla do depresije. Ohranjala je odnose z možem, saj so skupaj praznovali vsak zaključek šolanja otrok. Bolelo jo je, da otrokoma zaradi psihičnih težav ni mogla dati toliko ljubezni, kot sta je potrebovala. Ko sta šla študirat, se je vpisala na Katehetsko-pastoralno šolo, kar ji je pomagalo poglobiti odnos z Gospodom in razširiti versko znanje. Zdaj, ko je upokojena, pomaga v župniji kot katehistinja.

Vsakdanja telovadba

V njej je bila vedno močnejša želja, da izpolni obljubo. Doma vere niso praktično živeli, zato je svojo željo zaupala že upokojeni sodelavki, ki ji je pomagala vzpostaviti stik z duhovnikom, ki je otroka (9 in 12 let) eno leto pripravljal na krst. Leto kasneje so jo v župniji povabili v katehumenat, kjer je spoznala člane gibanja Marijino delo. Najprej se jim je pridružila sama, potem še hčerka in sin za krajši čas. »Skupnost me je sprejela tako, kakršna sem, in končno sem imela spet družino.« Gibanju fokolarov pripada že 35 let in je hvaležna, da je našla v Cerkvi svoje mesto. »Dve družini sem izgubila, potem pa sem pridobila dve novi: župnijo in Marijino delo.« Mateja ni bila več sama, moč za vsakdanje življenje zajema pri Bogu, povezana z drugimi v gibanju, kjer je prejela tudi dar odpuščanja. »Ustanoviteljica gibanja Chiara je zame velika, ker je znala vsako bolečino sprejeti, ljubiti v njej zapuščenega Jezusa in jo spremeniti v ljubezen. To je vsakdanja telovadba, da bolečino zavestno sprejmeš in nosiš skupaj z Gospodom.« Z leti je sprejela življenje kot dar in odpustila možu pa tudi staršem, ki jima je pomagala, da sta se spravila z Bogom pred smrtjo.

Nerojenima otrokoma je izbrala ime, poromala je na božjo pot in darovala za mašo. FOTO: Pixabay

Nežen dotik

Po Radiu Ognjišče je slišala, da so v Ameriki žene svojim splavljenim otrokom dale imena. Izbrala jima je tudi ona, poromala je na božjo pot in darovala za mašo. »To me je malo osvobodilo, saj sem bila večkrat v depresiji, pa nisem vedela, zakaj.« Notranjega miru pa ni bilo, zato je v manjši skupini v gibanju prvič po tridesetih letih spregovorila o svoji bolečini in splavih. Pred dvema letoma se je odzvala na povabilo in šla na duhovne vaje Rahelinega vino­grada, programa za žene, ki so splavile. »Božja beseda se me je globoko dotikala. V mislih sem bila tudi z mamo, ki ni želela narediti splava, ko me je nosila.« Splavi­la je pred njenim rojstvom. To ji je povedala šele, ko je bilo vse za njo. V srcu je imela tudi znanke, ki so doživele spontane splave. V njej se je odprla velika bolečina in žalost, ob njej pa so bili ljudje, ki so jo sprejeli. »Pri maši sem vse izročila ... Nežen dotik, samo za hip.« Vrnila se je spremenjena, kot da bi odpadel oklep večletne utesnjenosti po splavu. Po štiridesetih letih se je vrnil nasmeh ... »Živim bolj v miru, ko zavestno vse prinašam Gospodu. S tem postaja življenje lepo, kljub temu da je težko.« Svoje poslanstvo je odkrila v tem, da moli za mamice, ki so v stiski, da bi Bog našel način, da otroka obdržijo.

Zdaj razume, da posledice splavov nosita tudi njena otroka. Na hčerini poroki je videla, da je v odnosu z možem še veliko zamer in je delala korake v smeri odpuščanja. Čez nekaj let se ji je prišel sam opravičit. Želel je, da bi bila spet skupaj, a Mateja ni mogla pristati na to, da bi živela z njim neporočena. »Bog je v mojem srcu na prvem mestu. Te zvestobe ne želim prekiniti. Hvala za njegovo Ljubezen, Usmiljenje.«

Mateja je ob koncu lanskega leta zapisala vse bolečine, ki jih je doživela v življenju, in jih izročila Gospodu. Zdaj si zapisuje vse dobro, ki ga je bila deležna, in jo ob tem preveva velika hvaležnost. »Zame je božič praznik Boga v družini, v medsebojni ljubezni in razumevanju.«

Pričevanje je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina (1/2020).