Pred tem, da bi zapadli v neko 'ideologijo popolnosti', je v pogovoru za oddajo Reflektor posvaril p. Andraž Arko, župnik v župniji Ljubljana Bežigrad. 

»Tudi sam sem moral čez nek notranji proces, da sem začel nagovarjati tudi razporočene, da sem si upal o tem spregovoriti. Še posebej je izziv nedelja svete družine – a tudi Jezusova družina ni bila 'idealna',« pravi. A potrebno se je zavedati, da morajo duhovniki nagovarjati vse ljudi, ki so v občestvu.

Prav je, da se razporočeni tudi po ločitvi še vedno čutijo sprejete, da najdejo svoje mesto v občestvu, imajo možnost vključevanja v določene skupine za razporočene … Ali še vedno lahko sodelujejo pri sveti maši, npr. kot bralci beril, prejemajo sveto obhajilo in tako dalje? 

»To sploh ne predstavlja nobenega problema, v kolikor razporočeni ostaja sam(ski), stvar pa se nekoliko zakomplicira, če se ponovno zaljubi in si najde novega partnerja,« razlaga p. Andraž. 

FOTO: Arhiv oddaje Reflektor

»A dejstvo je, da se na to ne da racionalno vplivati. V takih primerih je prav, da se premisli, kako in na kakšen način bi lahko Cerkev prišla naproti v tej situaciji, k čemur že od začetka svojega pontifikata opozarja tudi papež Frančišek. Čeprav namreč 'cerkvena ločitev' ne obstaja, pa se lahko v določenih primerih na sodišču ugotavlja, ali je bil zakon ničen oz. neveljaven. V tem primeru – torej dokazane ničnosti zakona – se lahko partner ponovno cerkveno poroči, sicer pa te možnosti ni,« razlaga p. Andraž.

Druga gosta oddaje je bila gospa Marjana Gantar, mama treh najstnikov, ki je razporočena. Do ločitve z bivšim možem je prišlo pred 5 leti in zakona se ni dalo rešiti. Ločitev je bila zanjo zelo boleča in dramatična. »Vzgojena sem bila v tem, da 'kar je Bog združil, tega naj človek ne loči'. V družini o ločitvi nismo govorili. Ko sem se ločila, me je bilo najbolj strah tega, kaj bosta rekla starša,« pričuje Marjana. 

FOTO: Arhiv oddaje Reflektor

Ko se je ločevala, je bila zelo hvaležna za razumevanje njene mame, za njeno brezpogojno ljubezen. Poiskala si je tudi duhovnega spremljevalca p. Andraža, ki jo je razumel in je ni obsojal. To je bilo poleg terapije, na katero je hodila, odločilno, da je lahko odpustila tudi sama sebi. 

Priznava celo, da je po ločitvi njena vera prešla na višjo raven, saj se je morda prvič v življenju začela v molitvi obračati na Svetega Duha. Tako je končno lahko začela zaupati Bogu, da jo vodi, se mu predati in dopuščati, da se zgodi njegova volja. 

Hvaležna je, da se v njihovi župniji tudi razporočeni čutijo nagovorjene in poudarila je, da p. Andraž svoje pridige oblikuje zelo življenjsko ter ne pozablja na vse tiste, ki iz različnih razlogov, na katere sami nimajo vpliva, ne ustrezajo idealu. 

»Če bi Bog pričakoval, da smo popolni, nam ne bi dal zakramenta spovedi. Moramo pa se truditi približevati Očetovi popolnosti, da bi ljubili drug drugega z ljubeznijo, s katero nas ljubi Bog,« zaključi p. Andraž.