22. februarja je v koledarju praznik sedeža apostola Petra. Na ta dan bronasti kip sv. Petra v vatikanski baziliki vsako leto oblečejo v slovesna papeška oblačila, sedež pa okrasijo. Zakaj takšna pozornost sedežu, (pre)stolu? Poglejmo tja, kamor zadeva sega.

Kip sv. Petra, oblečen v slovesna papeška oblačila. FOTO: Vatican Media

Posebna naloga za enega od apostolov

Jezusovi učenci, apostoli, so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Temu zboru kot celoti je Jezus zaupal oznanjevanje in širjenje Božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi in voditi njegovo Cerkev. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu – Petru. Jezus je Petru (tedaj Simonu) spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. To Petrovo prednost utemeljuje njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Mt 16,16)

Jezus je Petru (tedaj Simonu) spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo.

Peter, ključar?

Jezus je Petru zaupal celo »ključe nebeškega kraljestva«: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19) Oblast ključev je veliko več kot služba ključarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja. Jezus je torej Petru nakazal, da bo po njegovem odhodu s tega sveta prav on postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in »razvezovanja«, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano oz. prepovedano tudi v nebesih.

Kip sv. Petra na vatikanskem trgu. FOTO: Tatjana Splichal

Dvojni pomen praznika

Te Petrove službe se Cerkev spominja s praznikom sedeža apostola Petra, ki nosi dvojni pomen. Najprej se dejansko nanaša na sedež ali prestol, na katerem je apostol Peter sedel kot prvi papež. Uradniki v Rimskem cesarstvu so namreč sedeli na »prestolih«, kadar so nadzirali sodbe ali sodelovali na uradnih slovesnostih. Ker je izhajalo iz Rimskega cesarstva, so to izročilo prevzeli tudi v rimskokatoliški Cerkvi. Škofje, denimo, imajo še danes poseben »prestol«, na katerem sedijo med bogoslužnimi slovesnostmi v svoji »stolni« cerkvi. Prestol izraža škofovsko oblast nad določeno pokrajino in škofa povezuje z naslednikom apostola Petra, papežem.

Na današnji praznik oltar sedeža (katedre) apostola Petra v vatikanski baziliki sv. Petra krasi sto sveč. FOTO: Vatican Media

Današnji praznik pa se nanaša tudi na duhovno oblast, ki jo je Petru podelil Jezus. Izročilo pravi, da je 22. februarja obletnica Jezusovih besed: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Papež Benedikt XVI. je pri duhovni razsežnosti današnjega praznika poudarjal, da je Jezus Petra izbral kot skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev (gl. Mt 16,18). Njegov sedež tako predstavlja poslanstvo, ki mu ga je zaupal Jezus: naj varuje njegovo čredo. Današnji praznik je torej treba prepoznavati v luči Božje ljubezni, ljubezni »Dobrega pastirja, ki je želel zbrati vso svojo Cerkev in jo popeljati po poti odrešenja«.

Molimo za papeža

Sedeža torej ne praznujemo le kot materialni predmet, temveč zlasti zaradi osebe, ki je na tem sedežu sedela, in zaradi duhovne avtoritete, ki jo je Petru zaupal Jezus Kristus. Če je bil Peter nekakšen namestnik Jezusa Kristusa, pa je naslednik sv. Petra papež.

Za katoličane je danes predvsem dan molitve za papeža.

Vsak papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, se pravi latinskega dela Cerkve, pripada pa mu še tretja služba: nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Za katoličane je tako danes predvsem dan molitve za papeža: za njegovo modrost, svetost in zdravje. Molimo, da bi Cerkev resnično vodil po poti, ki pelje h Gospodu.