Po besedah upokojenega nadškofa in upokojenega profesorja dogmatike dr. Marjana Turnška je telesna smrt gotovo težka izguba, »ampak ni najhujše zlo. Najhujše zlo je izguba Boga, ki nam želi prek raznih znamenj pokazati, da je z nami tudi v težkih trenutkih«, poudarja Turnšek, ki se je v pogovoru za spletno Družino dotaknil tudi vidikov trpljenja, ki jih povzročajo vojne in bolezni.

Zadnja katastrofa – potres v Turčiji in Siriji – je spet pokazala, da je človek ranljiv in da je čas zemeljskega življenja za vsakega natančno odmerjen. Mnogi ljudje se kljub temu sprašujejo, ali je res Božja volja, da na tisoče ljudi izgubi življenje v taki nesreči? 

Pri tem vprašanju je treba najprej poudariti, da Božja volja ni človeška volja. Bog nima take volje kot je človeška, zato Božje volje ne moremo primerjati s človekom, ki nekaj hoče in želi, da se zgodi. Bog vsekakor noče, da bi ljudje na tak način izgubili življenje. Božja volja, kot jo lahko prepoznamo v Svetem pismu, je predvsem to, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice. Božja volja ni vsak posamezen korak, ki naj bi ga človek naredil, ampak je, da bi na koncu vsi bili pri Njem, da bi vsi bili odrešeni. Bog bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo ne glede na to, kaj se bo v zgodovini dogajalo, ljudi pripeljal do tega končnega stanja.

Kako torej razumeti take dogodke in zakaj jih Bog dopusti?

Če gledamo Božjo voljo v tej luči, ki sem jo opisal, Bog v zgodovini in stvarstvu, ki ni popolno, samo dopusti zlo, nesreče in vse, kar je slabo. Takšni nesrečni dogodki so še en dokaz, da stvari niso Bog. Samo Bog je popoln, vse ustvarjeno pa je nepopolno, zato ker ni Bog. Če pa je nepopolno, pomeni, da je končno, zmotljivo, pokvarljivo, uničljivo. Vse to spada v ustvarjeni svet, ki ni popoln v tem Božjem smislu. Vse, kar je ustvarjeno, bo nekoč propadlo, minilo. Ostalo bo samo to, kar bo vstajenjsko prenovljeno in prerojeno. Ker so torej stvari nepopolne, vsak dan prihaja do napak, ki del naših življenj.

Greh in slaba ravnanja lahko te napake, ki se pojavljajo v ustvarjenih stvareh, potencirajo in postanejo še hujše. Če bi človek ostal v rajskem stanju, bi te napake v stvarstvu bile manj usodne. Upam si celo trditi, da ne bi bile usodne za človeka. Greh je namreč poslabšal to stanje in poslabšal človekov odnos do stvari. Zaradi tega se je poslabšalo njegovo zaznavanje narave, v kateri so tudi te nepopolnosti. Če se samo spomnimo preteklih uničujočih cunamijev, vidimo, da so se živali pravočasno umaknile, človek pa ne.

»Večna smrt je v bistvu največja katastrofa, zato Bog želi prek raznih znamenj pokazati, da je z nami tudi v težkih trenutkih.« FOTO: Tatjana Splichal

Kaj nam to govori?

To pomeni, da so živali ohranile instinktivno zaznavanje dogajanja v naravi, človek pa je to sposobnost izgubil, ampak ne zaradi Boga. Bog mu je dal sposobnost zaznavanja, ki pa jo je s svojim načinom življenja izgubil. Vse te naravne nesreče so tako katastrofalne tudi zaradi načina življenja, ki ga je človek živel v preteklosti.

Če se še za hip ustaviva pri zadnjem potresu v Turčiji in Siriji. Ob vseh žalostnih vesteh je pozornost vzbudila informacija, da je brez poškodb »preživel« kip Device Marije v sicer povsem uničeni stolnici v Aleksandriji oz. Iskenderunu. Gre za Božje znamenje?

Kadar je iz okoliščin in fizikalnih zakonitosti jasno, da bi morala biti neka stvar poškodovana - v tem konkretnem primeru gre za Marijin kip - a se ohrani, lahko to razumemo kot Božje znamenje, in sicer znamenje, da Bog ni zapustil ljudi, tudi v tej nesreči ne. Potres je bil tako katastrofalen tudi zaradi človekovega greha. Očitno so gradili nepošteno, niso gradili po predpisih. Bog tega ne more zaustaviti, zato ker bi to pomenilo poseg v človekovo svobodno odločitev.

V sicer povsem porušeni stolnici je Marijin kip ostal nedotaknjen. FOTO: Antuan Ilgit /FB

Hkrati pa Bog zagotavlja, kar je obljubil tudi v Svetem pismu, da je v vsaki situaciji z nami, da bi se lažje oprli nanj, da bi katastrofe videli kot priložnost za spremembo v naših življenjih. Telesna smrt je gotovo težka izguba, ampak ni najhujše zlo. Najhujše zlo je izguba Boga. Večna smrt je v bistvu največja katastrofa, zato Bog želi prek raznih znamenj pokazati, da je z nami tudi v težkih trenutkih in nam jih pomaga živeti na tak način, da bomo postali bolj občutljivi drug za drugega in njegovo prisotnost.

Če naravne nesreče zelo težko preprečimo, pa bi se lahko izognili nesrečnim dogodkom druge vrste, kot so vojne. Že skoraj leto dni traja vojna na ukrajinskih tleh. Ali in v čem vidite razliko med trpljenjem, ki ga povzroči naravna nesreča, in trpljenjem, ki ga s svojimi ravnanji povzroči človek?

Teh dveh vrst trpljenja ne moremo preprosto enačiti, čeprav so zunanje okoliščine lahko zelo podobne. Potres poruši hišo, prav tako eksplozija bombe. Pomembna razlika je v tem, da trpljenje, ki jo povzroči naravna nesreča, nima v ozadju neposrednega zla, ampak gre za splet okoliščin. V tej vrsti trpljenja so si ljudje lahko drug drugemu v pomoč ali oporo. V tem primeru govorimo, tako razmišljajo tudi nekateri filozofi, o materialnem zlu. Vojna pa je zlo, v katerem si ljudje medsebojno povzročajo hudo. To je huje in bolj boleče. Bitja, ki naj bi se med seboj ljubila, se spoštovala, si pomagala, se ubijajo. V tem primeru govorimo o moralnem in duhovnem zlu.

Bitja, ki naj bi se med seboj ljubila, se spoštovala, si pomagala, se ubijajo.

Trpljenje, ki ga povzročajo vojne, ima širše posledice in pusti bolj dolgotrajne rane. Poglejmo v lastno zgodovino in videli bomo, da še vedno niso zaceljene vse rane iz druge svetovne vojne. Ozrimo se na vojno na Balkanu v 90. letih prejšnjega stoletja, kako so oživele nekatere stvari med sosedi. Med drugo svetovno vojno so bili nasprotniki, zatem so desetletja živeli normalno, nato pa so se čez noč začeli pobijati. S tem hočem orisati, kako široke posledice ima moralno zlo, ki je v svojem jedru globlje in hujše ter povzroči neke vrste »duhovni potres« v človeku.

Ob naravnih katastrofah in vojnah mnogi trpijo tudi zaradi bolezni. Nedavno smo na Brezjah obhajali mašo za bolnike z rakom, v sredo, 15. februarja, pa smo obeležili mednarodni dan boja proti otroškemu raku. Za starše najbrž ni večje preizkušnje kot gledati trpljenja lastnega otroka? Prav tako za svojce, ki spremljajo bližnjega, ki se bori z rakom?

Verjamem, čeprav sam nisem starš, da je to ena najtežjih preizkušenj, ki jih lahko človek doživi ali preživi. To dokazuje, da smo ljudje ustvarjeni za življenje, zato je vsaka smrt, še posebej prerana ali smrt zelo bližnjega človeka, zelo težka preizkušnja. Zakaj je tako težka? Smrt prekinja odnose, zato je tako težka. Za kristjana je prav, da na to pogleda z vero. Smrt namreč odpira nove možnosti odnosov. Umrli ljudje za nas niso mrtvi, temveč so živi, kristjani pravzaprav verujemo, da so še bolj živi kot mi. Na duhovni ravni je torej mogoče z njimi vzpostaviti močen odnos, bolj močen kot je bil prej.

Smrt odpira nove možnosti odnosov.

Sam imam osebno izkušnjo z mojo mamo. Ko je bila živa, sem se moral peljati nekaj deset kilometrov, da sem jo srečal. Po njeni smrti se mi zdi, da sva lahko vedno v stiku. Kjer koli in kadar koli.

V tem smislu vidim, da lahko vera priskoči na pomoč, tako v trenutkih trpljenja kot ob prerani smrti. Na porokah ali ob kakšnih drugih priložnostih večkrat slišimo stavek: `Dokler naju/nas smrt ne loči.´ Mislim, da bi bilo bolj pravilno: `Dokler naju/nas smrt za večno ne združi.´ To je perspektiva. Če mi eden od bližnjih umre, pričakujem in se veselim, da me bo enkrat moja smrt z njim večno združila, še na višji življenjski ravni. To je prava krščanska vera.

Iz vsega povedanega vidimo, da ima trpljenje mnogo obrazov. Kako naj človek, še zlasti pa kristjan, v današnjem svetu osmisli trpljenje, ki ga doleti? Kako naj najde pomiritev in sprejme Božjo voljo?

Večina večjih verstev odgovarja na vprašanje trpljenja z nekim umikom iz sveta. Krščanstvo ima drugačen pogled. Za kristjane je prav, da poglabljamo svojo vero, da v njej prepoznavamo neke resnice in jih obnavljamo. Trpljenje samo po sebi ni smiselno in ga Bog ni hotel in ga noče. Sveto pismo nam kaže, da je trpljenje posledica greha. Na trpljenje naletimo šele v tretjem poglavju 1. Mojzesove knjige. Pred tem ni omenjeno. V raju ga ni zaznati. Trpljenje se pojavi šele potem, ko se pojavi prvi greh. Res je, da trpljenje ni vedno posledica lastnega greha. Greh drugih denimo povzroča trpljenje drugim ljudem, kar vidimo tudi v vojnah ali ko v naravnih nesrečah posamezniki začnejo izkoriščati trpljenje drugih za lastno bogatenje.

Jezus nas je s smrtjo na križu že odrešil. FOTO: Tatjana Splichal

Edini, ki lahko osmisli trpljenje, je Bog. To nam je pokazal v Jezusu Kristusu. Zato je Bog postal človek in je prehodil lastno, človeško pot trpljenja. Zakaj? Zato, da je iz njega naredil pot ljubezni in odrešenja. Mi verujemo, da nas je odrešil s svojo smrtjo na križu. Ko uspemo s pomočjo vere svoje trpljenje združiti s Kristusom, dobi tudi naše trpljenje drugačen pomen, dobi celo odrešenjski pomen. Ker smo po krstu Kristusovo skrivnostno telo. Zato Kristus ni trpel le pred 2000 leti, ampak trpi v udih svojega skrivnostnega telesa tudi danes.