I, Tonya, ZDA, 2 uri, režija: Craig Gillespie, igrajo: Mrgot Robie, Sebastian Stan, Allison Janney

Tisti, ki spremljate zimske športe, se gotovo spominjate, da so bile leta 1992 zimske olimpijske igre v Albertvillu, že čez dve leti pa v Lillehammerju.

Na obojih olimpijskih igrah je za ZDA v umetnostnem drsanju tekmovala Tonya Harding, ki je kot prva ameriška umetnostna drsalka, in šele druga ženska v zgodovini, uspešno izvedla trojni aksel.

Najbolj znano vam morda ime Tonya Harding zazveni v kombinaciji z Nancy Kerrigan, njeno rivalko.

Če se vam pri omembi teh dveh imen nekaj svita, ne spominjate pa se točno, kaj se je takrat dogajalo – no, film Jaz, Tonya odgovarja točno na vprašanja.

Scenarist se je oprijel pristopa dokumentarnega filma – glavni akterji gledajo v kamero in razlagajo svoje spomine. O nekaterih samo pripovedujejo, nekateri se v filmu tudi odvijejo.

Tonyo (Margot Robbie) spremljamo od otroštva, ko je začela drsati, in bila precej uspešna, kljub revščini, v kateri je odraščala. Pokaže nam agresivno in ponižujočo mamo LaVono (Allison Janney), ki jo je vzgajala brez topline. In razcvet njene romance z Jeffom Gilloolyjem (Sebastian Stan), ki je kasneje postal njen mož. Njun odnos je bil precej buren, večkrat sta se razšla in bila v času olimpijskih iger v Lillehammerju že ločena, vendar še vedno v stikih. Nato pa se je vmešal Jeffov prijatelj Shawn (Paul Walter Hauser), zaradi katerega je vse skupaj eskaliralo v škandal, mednarodnih razsežnosti.

Svoje so naredili tudi mediji s poročanjem, da je Nancy Kerrigan neznani storilec zdrobil koleno, čeprav je v resnici dobila le hudo podplutbo in bila do olimpijskih iger že povsem nared za tekmovanje.

Za Tonyo pa je bil to konec kariere v vseh pogledih – tako profesionalno kot javno. V mislih ljudi je bila vedno kriva – že res, da ni lastnoročno poškodovala Kerriganove, a pri tem nikakor ni bila povsem nedolžna. Poleg tega ji je sodišče doživljenjsko prepovedalo profesionalno ukvarjanje z drsanjem.

Ta film naj bi bil njena možnost, da pove svojo plat zgodbe, svojo resnico, ki je mediji takrat niso hoteli slišati, saj jo je bilo najlažje naslikati kot grešnega kozla. Zato film marsikomu vzbudi sočutje in verjetno v resnici Tonya ni tako slaba oseba, kot so jo v začetku devetdesetih prikazovali mediji. Po svoje pa bi bilo zanimivo videti zgodbo tudi skozi oči Nancy Kerrigan, ki je kljub napadu in vsej medijski drami na olimpijskih igrah osvojila medaljo.

Predvsem pa je film kritika takratnemu sistemu ocenjevanja in vzdušju, ki je vladalo med sodniki, ki so bolj ocenjevali drsalkino osebnost in tudi njeno ozadje, kot pa sam nastop, kar je Tonyi večkrat odneslo stopničke.

Čeprav so igralci vsi zadovoljivo opravili svojo nalogo, izstopa Allison Janney, ki je za portretiranje Tonyine mame LaVone prejela oskarja. Človek se kar zdrzne ob vseh žaljivkah in psovkah, ki jih je ta ženska zbruhala na svojo hčer. Sploh, ker je Tonya Harding v nedavnem intervjuju poudarila, da je imela ob ogledu filma občutek, da dejansko gleda in posluša lastno mater.

Na svoj način pa je film, čeprav to verjetno ni bil namen njegovih ustvarjalcev, tudi reklama za bolj strog pristop k vzgoji. Tonya namreč sama pove, da je vse uspehe dosegla predvsem, da bi tako materi kot svetu dokazala, da ni tako ničvredna kot ji ves čas dopovedujejo.