Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s katehezo o krščanskem upanju. Tokrat je spregovoril o »obljubi, ki daje upanje«. Obljuba Vstalega, da je »z nami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20), nas opozarja nas Božjo skrivnost, da je vedno »Bog z nami«: »Ni oddaljen, odsoten Bog, ampak nas ljudi venomer ljubi in spremlja, tudi takrat, ko sami nanj pozabimo«.

Človek tako na romanju po svetu ni nikoli sam. Gospod je vedno z nami, Njegova skrb za človeštvo traja »do konca sveta«. Bog natančno ve, kaj potrebujemo in nas v težkih časih ne pušča na cedilu. To gotovost o Božji previdnosti bi lahko vedno nosili v srcu. Jezus nam obljublja, da nas spremlja vse dni in skrbi za nas. Papež je poudaril: »Ni dneva v našem življenju, ko ne pomenili skrbi v Očetovem srcu.«

Eden izmed krščanskih simbolov upanja je sidro, ki izraža, da krščansko upanje ni nekaj nedoločnega, ki bi temeljilo na človeški volji in delovanju, ampak je »zasidrano v gotovosti, ki prihaja od Boga«. Krščansko upanje ima korenine v zavesti Božje obljube. Če nam je zagotovil, da nas nikoli ne zapusti, kadar je na začetku vsakega klica poziv »hodi za menoj«, potem ni nikakršnega razloga, da bi se bali. S to obljubo lahko kristjani odidemo kamor koli, tudi v tiste dele sveta, kjer stvari ne tečejo gladko: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita« (Ps 23, 4).

Kar je Bog obljubil in Jezus uresničil, nam daje gotovost. Tako lahko kristjani hodimo vsepovsod in ne izgubimo upanja niti takrat, ko se znajdemo v temi. Kristusova obljuba »jaz sem z vami« nam »daje upanje in zaupanje, da je Bog že na delu in uresničuje tisto, kar se človeško zdi povsem nemogoče«.

»Sveto in zvesto Božje ljudstvo pa so ljudje, ki stojijo na nogah in hodijo za upanjem: Homo viator, spe erectus. In kamor koli gredo, vedo, da pred njimi hodi Božja ljubezen. Ni kotička na svetu, ki bi se lahko izognil zmagi vstalega Kristusa, zmagi ljubezni.«

Vir: kath.net
Foto: arhiv Družine (T.P.)