V naši družini vsak dan zaključimo s skupno večerno molitvijo. Molitev začnemo z družinsko prošnjo, ki jo je »izumil« moj mož in je vedno enaka: »Gospod, hvala ti za današnji dan. Prosimo te, nakloni nam mirno noč in daj, da se zjutraj veseli in zdravi zbudimo v nov dan.« Ni težko sklepati, da je molitev nastala pred leti, ko smo imeli dojenčke in so bile prespane noči za naju z možem res redkost in blagoslov. Zdaj so noči že bolj mirne, molitev pa vseeno ostaja enaka.

Foto: Unsplash


Veliko manj mirne pa postajajo naše večerne molitve. Tako se nam je pred dnevi, ko smo se zbrali k molitvi, zgodilo, da so otroci med molitvijo začeli uprizarjati takšne medsebojne bitke, da smo molitev prekinili. Mož je šel po kitaro, da bi s pesmijo umiril otroke. Toda že pri drugi kitici pesmi Ti, ki si na svet prinesla sonce, se je petletnik spomnil, da bi pesem popestril z udarjanjem s pokrovkami. Da ga zvok pokrovk ne bi preveč motil, si je nadel glušnike, ki jih naši fantje nosijo, kadar gredo pritrkavat v zvonik. Z glušniki je opremil še mlajšega bratca. Verjetno ni treba razlagati, da smo molitev prekinili še drugič. Na tej točki je tudi meni dvignilo pokrovko in sem glasno povedala, da pri takšni molitvi ne mislim več sodelovati. Ko smo se končno umirili, smo namesto z molitvijo Sveti angel začeli s kesanjem. Kako so molitev kesanja, ki ga doma skupaj nismo še nikoli molili, doživljali otroci, ne vem. So pa bili presenetljivo mirni. Nato sva kot običajno otroke povabila, naj povedo, za kaj so v tem dnevu hvaležni in za kaj bi prosili. S svojo prošnjo je presenetil petletnik: »Jaz pa prosim, da mi ati ne bi nehal težiti, naj pospravim pomivalni stroj« (v tistem tednu je bil zadolžen za praznjenje pomivalnega stroja). Starejša sestrica je komaj zadrževala smeh, jaz pa sem mu obljubila, da mu bova z atijem to prošnjo gotovo izpolnila.

Vztrajati pri tistem, kar je po našem mnenju pomembno za naše otroke, je za starše težka naloga. Večina staršev se res trudi, da bi svoje otroke vzgojila v samostojne, odgovorne in empatične posameznike, toda vse prevečkrat niti sami ne vemo, kako to doseči. Utapljamo se v grmadi vzgojnih priročnikov in nasvetov takšnih in drugačnih strokovnjakov, ob tem pa izgubljamo stik s svojimi otroki in tistim, čemur so včasih rekli zdrava kmečka pamet. V njih vidimo »projekt«, ki ga je treba izpeljati, namesto da bi se poskušali spomniti, kaj otroci dejansko potrebujejo. In to ni odličen šolski uspeh, glasbena šola, treningi, učenje tujih jezikov …

In kaj otroci v resnici potrebujejo?

Najini šolarji imajo tako malo obšolskih dejavnosti, da se včasih sprašujem, ali jim z možem delava škodo, ker jih bolj odločno ne spodbudiva k vpisu v glasbeno šolo ali usmeriva v kakšen šport. Po drugi strani pa se nama zdi bolj pomembno, da jih učiva osnovnih življenjskih veščin: zakuriti v kaminu, nasekati drva, skuhati preprost obrok, delati na vrtu, uporabljati pralni stroj. To so veščine, ki so bile nekdaj popolnoma samoumevne in so se jih otroci priučili spotoma, danes pa je situacija precej drugačna.

In kaj otroci v resnici potrebujejo? Otroci potrebujejo varen pristan, kamor se lahko vedno vrnejo, kjer bodo sprejeti in objeti. Ta varen pristan najdejo doma. In najdejo ga tudi v Bogu. Zato pri nas vztrajamo pri večerni molitvi tudi v obdobju, ko ta dosega frekvence rock koncerta in videz rokoborbe. Skleniti dan z zavedanjem, da se lahko prav vsak dan Bogu zahvalim za nekaj lepega in ga prosim, naj mi pomaga, ker sam ne zmorem, je naložba za življenje. Je tisti varčevalni račun, na katerega nalagamo v času blaginje – ko nismo v stiski in ko lahko molimo, da bomo z njega lahko črpali takrat, ko bo stiska tako velika, da sami ne bomo mogli moliti. Zato, dragi naš petletnik, z atijem nikoli ne bova nehala »težiti« Bogu, naj te spremlja in varuje povsod – tudi pri zlaganju iz pomivalnega stroja.


Članek je iz 10. številke Naše družine, ki si jo lahko prelistate TUKAJ.

O avtorici članka

Delite z nami svoje mnenje o tej temi na FB Naša družina.