Gremo k njemu, da bi prosili in prejeli, in on pride k nam. Je, kakor da bi nam poslal svoj dih. Kakšno blagost najdemo, ko pozabimo nase in iščemo Boga!

Je kakor takrat, ko še nisem bil dolgo v Arsu. Nek mož nikoli ni šel mimo cerkve, ne da bi tudi vstopil. Zjutraj, ko je šel na delo, in zvečer, ko se je vračal, je pri vratih pustil lopato in kramp in dolgo časa ostal pred Najsvetejšim. Všeč mi je bilo to. Nekoč sem ga vprašal, kaj Gospodu govori ob teh dolgih obiskih pri Njem. Veste, kaj mi je odgovoril? »Gospod župnik, nič mu ne rečem, jaz ga gledam in on me gleda.«