Kot bi srečal drugo možnost samega sebe, drugo različico, se zdi, ko nam pridejo naproti skušnjave. Skušnjave se nikoli ne zdijo nekaj grdega in slabega, še več, predstavijo se nam kot boljša verzija nas samih, kot rešitev naših težav, kajti ponavadi se obesijo na točno tisto, kar je v nas hrepenečega, pa tudi bolečega in manjkajočega, kot se je skušnjava obesila na Jezusovo lakoto (Lk 4,2). Tudi pri drugih dveh skušnjavah gre za glad, le da na drugem področju, želja po slavi in oblasti (Lk 4,6) se nalepi na človekovo davno hrepenenje po ljubljenosti, želja po pozornosti, da bi bilo komu mar zanj (Lk 4,9-11), pa je tipičen odziv človeka, lačnega bližine v samoti puščave.

Laž skušnjave

Tako se začne vse slabo v nas, ko začenjamo verjeti skušnjavi, namreč da je to, kar ponuja, nekaj, kar nas lahko reši, kar lahko izpolni vsa naša hrepenenja in nas naredi srečne in zadovoljne. Kot bi bilo odrešenje imeti duha v steklenici … A ker je lakota po manjka...