V zadnjih dneh je naše kraje prekrila debela snežna odeja. Takšne razmere niso naklonjene daljšim izletom v naravo, zato naj bo tokratni Potepuh – ki se je potepal tik pred božičem – zgolj spodbuda in namig za lepše dni. Tudi sicer moramo biti pozimi pri načrtovanju izletov previdni. Pozanimajmo se, kakšne so razmere na poti. Upoštevajmo, da je hoja v snegu napornejša, zaradi česar se lahko izlet precej podaljša. Ne precenjujmo svojih sposobnosti, predvsem pa se zavedajmo, da smo za lastno varnost odgovorni sami.

Čeprav je od prvih bojev na soški fronti minilo že devet desetletij, je po gorah in dolinah na obeh straneh Soče raztresenih še veliko ostankov iz vojnih dni. Tam, kjer sta se med grmenjem topov zagrizeno prerivala življenje in smrt, danes tiho počivajo ruševine vojaških stavb, zarjavele pločevinke, podplati vojaških čevljev, drobci granat in kosi bodeče žice. Spomin na vse tiste, ki so v teh krajih izgubili brezskrbno mladost, upe na srečno prihodnost in nazadnje življenje samo, ohranjajo tudi številni spomeniki. Eden izmed najlepših je cerkev Svetega Duha na Javorci, ki so jo leta 1916 zgradili vojaki 3. gorske avstro-ogrske brigade. Leseno svetišče stoji sredi pravljičnega gorskega sveta visoko nad strugo Tolminke – kot bi hoteli graditelji mrtvim in živim vojakom približati lepoto, za katero so bili v strelskih jarkih prikrajšani.

Pot iz Tolmina do Javorce pelje vseskozi po cesti, ki se iz mirne mestne ulice kmalu spremeni v neukročen makadam. Od župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v Tolminu krenemo do približno četrt ure oddaljenega Zatolmina, kjer zavijemo v desno. Cesta kmalu zavijuga čez sončno pobočje, poraščeno s sadnim drevjem. Stara drevesa so pravi raj za ptice, ki ob našem prihodu odfrčijo na vse strani. Veliki detel z rdečo liso pod repom se za nekaj trenutkov oprime lesenega droga, preden v lokih odleti naprej. Skupina ščinkavcev se razposajeno dvigne s tal, sinice nemirno poskakujejo v krošnjah, šoje z razprostrtimi perutmi drsijo navzdol. Le mali detel neutrudno obdeluje suho vejo in naščeperjena ujeda kakor senca počiva na drevesu, nad katerim se dviga zasneženi vrh Žabiškega Kuka.

Pri cerkvi sv. Petra nad vasjo je asfalta konec – začenja se Triglavski narodni park. Naslednjih nekaj minut hodimo proti severovzhodu, nad sotočjem Tolminke in Zadlaščice, ki bučita v globini, pa se pot presuka proti severu. Za robom se med golim vejevjem odpre ozka in temačna dolina. Vijugava cesta se tesno privije k strmemu gozdnatemu pobočju, čez katerega se v globino vratolomno spuščajo ozki žlebovi in grape. Prehodi čeznje so utrjeni in zavarovani, rob ceste pa je tudi na nekaterih drugih krajih precej zračen in prepaden.

Na nasprotni strani doline je nad navpičnimi stenami razmeroma obširen travnat svet z zapuščenima domačijama. Kako pogumni so bili naši predniki, da so si domovanja postavljali v takšni divjini! Danes si tega kljub sodobni tehniki ne upamo več, ker smo preveč navezani na udobje, ker se bojimo, da nam bo življenje spolzelo med prsti, ker ... Iz razmišljanja nas predrami trop kakšnih tridesetih koz, ki se pripodijo izza ovinka. Ko nas opazijo, urno poskačejo v breg, sprožijo nekaj kamenja in se naposled ustavijo med sočno praprotjo.

Po uri in pol hoje se drevje razmakne. Nad cesto se prikaže kmetija Zastenar, na zgornjem koncu doline se razgrne greben Bohinjskih gora, na desni pa našo pozornost pritegne velik podor, ki je dodobra spremenil videz pokrajine. Ko se spustimo do potokov, ki se vrtinčita med gladkimi skalami, krene cesta znova navkreber. Nadaljujemo do razcepa, kjer zavijemo do planine Srednjice. Tam se v strmo pobočje požene ozek betonski kolovoz, po katerem se v dvajsetih minutah povzpnemo do cerkve na Javorci.

Cerkev Svetega Duha so postavili po načrtih dunajskega arhitekta in slikarja Remigiusa Geylinga. Njen spodnji del je kamnit, zgornji pa je izdelan iz lesa, ki so ga semkaj prostovoljno znosile stotine vojakov. Na zvoniku nad vhodom, do katerega vodi mogočno stopnišče, je sončna ura. Zunanjščino krasijo tudi grbi dežel, ki so sestavljale avstro-ogrsko monarhijo. Notranjščina cerkve je razmeroma temačna. Po sredi stojita vrsti modro poslikanih stebrov, ob oltarju sta velika angela, na obeh straneh ladje pa so na hrastovih ploščah vžgana imena vojakov, ki so padli na okoliških vrhovih.

Cerkev na Javorci že dolga desetletja oznanja mir. Nekoč vojakom sredi vojne vihre, danes nam, ki iščemo izhod iz vrtinca sodobne naglice.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Tolminu je maša vsako nedeljo ob 8., 10. in 18. uri.

Osnovni podatki
Izhodišče: Tolmin

Višinska razlika: 370 metrov

Skupna dolžina poti (tja in nazaj): približno 4 ure in pol

Opis poti: Ves čas hodimo po cesti, ki je sprva asfaltna, pozneje pa pretežno makadamska. Vzponi in spusti so blagi, strmejši je le zadnji del nad planino Srednjica.

Nevarnosti: V soteski Tolminke se izogibajmo hoji ob robu ceste, saj je ta na več krajih prepaden.

Zemljevid: Posočje, 1:50.000


2/ 8. jan. 2006