Na javni predstavitvi mnenj o sovražnem govoru, ki je bil 15. marca v državnem zboru, je predsednica komisije za peticije Tamara Vonta nekajkrat govorce v imenu svoje predsedniške vloge nagnala z govorniškega odra. Za kaj je šlo?

Bogomir Štefanič v zadnji številki Družine piše o incidentu na predstavitvi mnenj o sovražnem govoru.

Komisija državnega zbora za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti je v petek, 15. marca, priredila javno predstavitev mnenj o perečem problemu slovenske družbe – sovražnem govoru. Javna predstavitev naj bi med drugim ponudila odgovor na vprašanje: Kaj je sovražni govor, kakšne so njegove pojavne oblike in posledice?

Različni govorniki so opozarjali na različne pojavne oblike sovražnega govora – tudi zoper katoličane, ki se je v zadnjem času kazal v javnih pozivih k sovraštvu do katoliške Cerkve, zagovarjanju zažiganja križev, spodbujanju onečaščenja katoliških cerkva in grozilnih napisih proti kristjanom, na kar je denimo opozoril tajnik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci p. dr. Tadej Strehovec.

Spregledana oblika sovražnega govora

A kristjanofobija je le ena oblika sovražnega govora. Niso tako redki v slovenski družbi, ki so prepričani, da so njegova – morda celo najbolj kruta tarča nerojeni otroci, na kar so nekateri govorniki želeli opozoriti tudi v državnem zboru. In doživeli nekaj, kar v normalnem demokratičnem dialogu ne bi smelo imeti prostora. Predsednica komisije za peticije, poslanka Pozitivne Slovenije, Tamara Vonta je takšne nastope samovoljno prekinjala, češ da gre za obliko sovražnega govora proti t. i. »svobodi izbire«, govorce naganjala izza govornice in grozila vsakomur, ki bi si še drznil dotakniti tega vprašanja.

Žrtev takega, za osrednjo ustanovo parlamentarne demokracije nedopustnega ravnanja je bila med drugimi Valentina Pikelj, ki je v državnem zboru nastopila v imenu zavoda za življenje Božji otroci.

S čim je tako »razbesenela« poslanko Vonta, da je ta prekinila njen nastop? Najprej je opozorila na nekatere očitne oblike sovražnega govora, kot je bil npr. napis kristjani – klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013, pa tudi na bolj prefinjene in neprepoznane pojavne oblike sovražnega govor, kot so: laži, propagirane kot resnica, napačna raba besed pravica, enakost, ljubezen, usmiljenje za opis in zagovarjanje dejanj proti človeškemu življenju, pa tudi molk – ta se vzdržuje zaradi strahu ljudi, ki se bojijo izpostaviti za temeljne človekove pravice, ker bi s tem ogrozili svojo službo, dobro ime, kvaliteto življenja.

Nato pa je Pikljeva želela spregovoriti o sovražnem govoru do nerojenih ljudi. »Trditev, da nerojeni ni človek, ima za nerojenega in vse vpletene usodne posledice. Nihče ni dokazal pravilnosti te trditve, znanstveno pa je dokazana napačnost te trditve, vendar govor, naj nerojeni živi le, če se tako odločijo njegovi starši, ni prepoznan ...,« je dejala – in bila na tej točki ustavljena, češ da se njena »svoboda govora konča tam, kjer se začne svoboda odločanja in izbire drugega«, kot ji je zabrusila predsednica komisije za peticije in ji, kršeč ustavno pravico do svobode govora, preprečila nadaljevanje nastopa.

Celoten prispevek Bogomirja Štefaniča najdete tukaj:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/F2933D82DAE16EB5C1257B35002D168E?OpenDocument




Foto: arhiv Družine / T. S.