Prebudila jo je jutranja sivina januarskega sonca, ki se je trudila prodreti skozi megleno sivino. Sama je bila doma, pouk je imela popoldan, oče in mama sta bila v službi, mlajši brat na Jesenicah, v bolnici. Hitela je, da bi postorila vse, kar ji je naročila mama, ki naj bi kmalu prišla domov iz službe. Bil je ponedeljek, začetek novega tedna.

»Greva danes tudi k bratu?« jo je prejšnji dan povprašala mama z glasom, ki je izražal skrb za otroka, za sina. »Oh, mama,« je dejala, »saj sva bili včeraj, odpočij si malo.« Ostali sta doma, iskreno je hotela, da si mama odpočije, da izgine utrujenost iz njene duše. Pogled na mamo, ki se je že dolga leta z vsem srcem borila za njegovo krhko življenje, je bil presunljiv in boleč.

Brat je ves droben, nebeško nedolžen, milega in bledega obraza, z velikimi, rjavozelenimi očmi, polnimi bistrosti in razumnosti ležal v bolniški posteljici, s hladno, kovinsko, premično ograjo. Krhko, skoraj podhranjeno telo so stresali boleči kr...