»Zven slovenskega jezika je bil tistega dne, ko smo praznovali rojstvo samostojne in suverene države, posebej čaroben. Zdel se je nekaj tako samo po sebi umevnega, da smo ob tem skoraj pozabili, da so bili časi, ko je bil zatiran in preganjan,« poudarja Janša in dodaja, da smo se morali zanj v preteklosti večkrat boriti, da smo ga ohranili živega do danes.

Pot je bila dolga in naporna

Premier je spomnil, da je bila pot do samostojne in suverene Slovenije dolga in naporna. »Zaznamujejo jo številni dogodki v naši zgodovini. Lepi in navdihujoči, pa tudi taki, ko je bil naš obstoj ogrožen. Vendar smo skoznje rasli, se učili in napredovali kot narod. Krepili smo svoj občutek za preživetje. Stali in obstali. Obranili in ohranili svoj jezik in kulturo. To srce slovenstva. Naše fizično in duhovno središče.«

Ko bi izginil jezik, bi izginil tudi narod. (Janez Janša, predsednik vlade)

Pomembni možje

Ob tem je izpostavil ključne može, ki so slovenski govorni jezik povzdignili v knjižnega. »Brez Primoža Trubarja, ki je leta 1550 izdal prvi slovenski knjigi, Abecednik in Katekizem, brez Adama Bohoriča in njegove prve slovenske slovnice Zimske urice, brez Sebastjana Krelja in njegove Otročje biblije, brez Jurija Dalmatina, ki je leta 1584 v slovenščino prevedel Sveto pismo, bi slovenski jezik ostajal samo govorjena beseda.«

 Slovenščina ključen del naše kulturne dediščine

»Kot nas je slovenski knjižni jezik pred petsto leti uvrstil med kulturno razvite evropske narode, tako je tudi danes, v časih globalizacije in brisanja nacionalnih meja, prav slovenski jezik (še) vedno ključen del naše kulturne dediščine in identitete,« je zaključil Janša in zapisal, da je prav slovenski jezik tisto vezivo, ki nas povezuje in ohranja ter obenem predstavlja temelj naše samobitnosti.