»Pravijo mi kar pater Janko,« se pošali, ko ga v soboto, petnajsti dan po poplavni ujmi, srečamo v zaselku Rastke v občini Ljubno na domačiji ključarja Milana Pečnika. Vsak dan prevozi vseh sedem občin v regiji, bil pa je tudi na Štajerskem in Koroškem. »Ljudem tudi pet minut pogovora veliko pomeni. V tem ljubenskem zaselku je hudo, šele po dobrem tednu smo se prebili do njih,« se zazre na opustošeno pokrajino v sicer idiličnem zgornjesavinjskem zaselku. Da so tri občine v Sloveniji najbolj prizadete: Ljubno, Luče in Črna, zatrdi po tem, kar je videl na terenu: »Tem trem sledijo Solčava, Gornji grad, Mežica, Nazarje – v tej je najbolj prizadeto gospodarstvo. V občinah Braslovče, Polzela in Prevalje je bilo poplavljeno, hudo je, ampak je rešljivo.« Področje ni gosto poseljeno, v sedmih občinah živi okrog 17 tisoč prebivalcev, od tega je kar 3800 gasilcev, pravi Žuntar: »Imeli smo problem, ker je bila v ujmi večina gasilcev prizadetih – najprej smo reševali življenja, nato premoženje, a ker je večina naših gasilcev tudi utrpela škodo, je bilo sicer utečen gasilski sistem kar težko 'zalaufati'.« Vsak dan je v Zgornjesavinjski dolini pomagalo okrog tisoč gasilcev, razvrščali so jih po občinah glede na prizadetost: »Sedaj vse usmerjamo v reševanje industrije, gospodarstva, da bodo delavci imeli delo. V Nazarjah je v dveh ali treh firmah zaposlenih več tisoč Savinjčanov.«

FOTO: Ksenja Hočevar

»Izgubil sem 17-letno hčer, vem, kaj pomeni objem in pogovor«

Neprecenljiva pomoč gasilcem so bili prostovoljci. »S tisoči prostovoljci smo lahko že skoraj končali prvo fazo, to je čiščenje vode, blata in mulja iz hiš in gospodarskih poslopij. A teh 20 tisoč prostovoljcev ni v naši 'bazi' – prijavijo se enkrat ali dvakrat, ko imajo čas, potem ne moremo več računati nanje. Ostanemo gasilci, gasilec je na razpolago in v pripravljenosti ves čas.« Zato, pravi Žuntar, določeno število gasilcev »špara« in ne pošilja na teren. »Ko bodo prostovoljci, vojaki in drugi odšli, bodo ljudje ostali sami. Odprle se bodo rane – tega trenutka gasilci ne smemo zamuditi. Bojim se samomorov. Gasilci imamo enoto, usposobljeno za psihosocialno pomoč, ti bodo kmalu nepogrešljivi na terenu. Za zdaj je morda še preuranjeno. Ljudi, kolikor opažam, še drži adrenalin, v dolino prihaja veliko ljudi …« Tudi Žuntar je t. i. zaupnik, usposobljen za pogovore z gasilci in drugimi prizadetimi na terenu: »Z gasilci, ki so v ujmi reševali življenja, smo takoj organizirali razbremenilne pogovore. Ti so pomembni – dokler tega sam ne doživiš, v resnici ne veš, kaj takšen pogovor pomeni.« Da govori iz osebne izkušnje, pravi Žuntar: »Izgubil sem 17-letno hčer – noben doktor psihiater ali psiholog mi ni tako pomagal kot kolega gasilec, usposobljen za to področje, iz Ljubljane se je pripeljal v Savinjsko, samo da me objame in posluša.«

FOTO: Ksenja Hočevar

»Vest mi pove, kaj je prav in kaj ni«

Na terenu »pater Janko« srečuje vedno več ljudi, ki so na robu obupa: »Vedno huje bo. Izkušnja iz leta 1990 je pokazala, da so – na vseh ravneh – tri mesece obljubljali vse mogoče, potem pa je ugasnilo, ljudje so se morali znajti sami. Bojim se, da bo zdaj podobno ali pa da bodo sredstva nepravično razdeljena …« Predsednik savinjskih gasilcev sklene: »Samo moja vest ve, kaj je prav in kaj ni – tega mi nobena država ne posameznik ne more ne podariti ne vzeti. Ostal bom z ljudmi in med ljudmi, gradil vseh vrst mostove in s svojim znanjem, močmi in časom lajšal stiske. Savinjčani lahko še naprej računajo na gasilce.«