Janko Prunk z zgodovinsko monografijo Zgodovina slovenske politične misli izkazuje izjemno zgodovinsko in kulturno-filozofsko znanje, s katerim bralca popelje na epsko potovanje od nastanka slovenske politične misli v času pomladi narodov leta 1848 pa do uresničitve najpomembnejšega političnega cilja v zgodovini Slovencev, osamosvojitve Republike Slovenije kot polnopravne članice skupnosti narodov. Pri tem se avtor ne omejuje le na kulturno-politični prostor naše mlade države, temveč seže tudi k slovenskima manjšinama v Avstriji in Italiji.

Pred bralcem se izriše izjemna raznovrstnost slovenske politične misli, pri tem pa spoznamo tudi najpomembnejše politične osebnosti in stranke ter razlike, pa tudi stične točke med njimi. Knjiga, ki bo pomagala razjasniti tudi marsikatero danes aktualno dilemo v Sloveniji.

Zgodovino slovenske politične misli je že dolgo nameraval napisati

Kot je pojasnil avtor v uvodu, je zgodovino slovenske politične misli že dolgo nameraval napisati. »Ne vem, kdaj me je prevzela naklonjenost do te zgodovine. Mislim, da me je prvi spodbudil prof. Fran Zwitter, ki je predaval evropsko zgodovino novega veka in se je osredotočal na politično zgodovino, marsikdaj tudi zgodovina idej. Delno sem o zgodovini politične misli slišal tudi pri prof. Dolfetu Bibiču na katedri za sociologijo.

Politično zgodovino je podajal tudi prof. Metod Mikuž pri predmetu zgodovina jugoslovanskih narodov v 20. stoletju (predvsem Slovencev). Prav on mi je za diplomsko nalogo predlagal temo Politično delovanje ljubljanskega škofa Bonaventure Jegliča, kjer sem se srečal s katoliško politično mislijo ter njeno interakcijo z liberalno in socialistično.«

Doktoriral je s tematiko o razvoju in delovanju krščanskih socialistov

To ga je tako opredelilo, da je za magistrsko nalogo vzel temo krščanski socialisti v času šestojanuarske diktature. Za doktorsko disertacijo pa je tematiko o razvoju in delovanju krščanskih socialistov razširil na celotno obdobje med svetovnima vojnama, do njihovega vstopa v Osvobodilno fronto.

V času priprave disertacije je dobil štipendijo Inštituta za evropsko zgodovino v Mainzu, kjer mu je bila na razpolago bogata knjižnica, nekateri kolegi z inštituta, ki so več vedeli o razvoju ideje krščanskega socializma, pa so mu širili obzorje.

Na njegovo disertacijo je postal pozoren tudi prof. Bibič in ga je zaradi nje povabil, naj na Fakulteti za družbene vede prevzame predmet zgodovina slovenske politične misli. Tako je bil potegnjen v problematiko, ki ga je posebno veselila. Po odhodu v redno službo na Fakulteto za družbene vede se ji je lahko popolnoma posvetil.

Zgodovinar dr. Janko Prunk. FOTO: Ivo Žajdela

Soavtor knjige Sto let življenja političnih strank 1890–1990

Po vzoru monografije Istorija političke misli u Srbiji uglednega prof. Vase Čubrilovića si je želel napisati podobno knjigo o zgodovini slovenske politične misli. »Toda leta so hitro tekla in moje profesorske obveze so se množile, tako da se tako velike teme nisem mogel lotiti, preden nisem odšel v pokoj. Sem pa medtem napisal celo vrsto razprav in knjig iz zgodovine politične misli, med drugim v sodelovanju s svojo asistentko Marjetko Rangus Sto let življenja političnih strank 1890–1990 in pa skupaj z dr. Marjetko Rangus in dr. Cirilo Toplak o parlamentarni izkušnji Slovencev od dunajskega parlamenta 1848/49 do danes.

Slovenski narod je slovenski jezik, to je conditio sine qua non

Kot je zapisal, je knjigo Zgodovina slovenske politične misli zasnoval tako pregledno, da bo vsakemu bralcu jasno, da smo Slovenci imeli poleg kulturne in narodne misli, ki sta usmerjali ter vodili slovenski narod na poti k nacionalni samozavesti in emancipaciji, tudi politično misel. Ta je ob kulturni zaživela v času pomladi narodov v habsburški monarhiji in revoluciji 1848.

Če je narodnokulturna misel tedaj kulminirala z izjavo »slovenski narod je slovenski jezik, to je conditio sine qua non«, se je politična misel izkazala s pogumno zahtevo združitve vseh s Slovenci naseljenih dežel (Zedinjeno Slovenijo), kar bi znotraj habsburške monarhije, Slovencem omogočilo da bi o svojih zadevah lahko odločali sami.

Oboje, kulturna samozavest in politična misel, sta v naslednjih sedemdesetih letih tako učvrstili slovenski narod, da se je ob koncu prve svetovne vojne odločil zapustiti habsburško monarhijo, ki mu ni bila na noben način pripravljena omogočiti avtonomne Zedinjene Slovenije.

Za avtonomijo se je sprva potegovala samo največja slovenska politična stranka, Slovenska ljudska stranka

Piše, da so Slovenci upali, da si bodo v antantni Jugoslaviji zagotovili neke vrste Zedinjeno Slovenijo, toda imperialistične sile so bile bolj naklonjene Italiji in Slovenija je ostala brez Primorske in tudi brez dela Koroške, kar so potem med obema vojnama Slovenci občutili kot narodno tragedijo. Slovenska politična misel tega časa se je tako veliko ukvarjala z vprašanjem, kako bo Slovencem popravljena ta krivica in kdaj.

Slovenski narod je v kraljevi Jugoslaviji do neke mere izboljšal svoj narodni položaj, čeprav ni dobil zakonske ustavne avtonomije, za katero se je sprva potegovala samo največja slovenska politična stranka, Slovenska ljudska stranka (SLS).

Pri jugoslovanski centralistični in narodno unitarni obliki države so vztrajali samo slovenski liberalci in socialni demokrati, vendar je bila slovenska politična misel v kraljevi Jugoslaviji zelo živa, pluralistična in ustvarjalna.

Pomen Slovenske deklaracije dr. Antona Korošca iz leta 1932

Zaradi položaja in večinske podpore volivcev je bilo najpomembnejše, kaj je poleg svoje krščansko socialne kulturne politike, gospodarstva in socialnega razvoja o narodnem vprašanju povedala SLS. To je naredila v tako imenovani Slovenski deklaraciji dr. Antona Korošca, leta 1932, in celo zatrdila, da sta teritorialna združitev vsega slovenskega naroda prek vseh imperialističnih meja in njegov avtonomni status v Jugoslaviji nujna za njegov obstanek in razvoj.

Dr. Anton Korošec je v dunajskem državnem zboru 30. maja 1917 prebral izjavo, imenovano majniška deklaracija, s katero so se Slovenci ločevali od avstrijske monarhije.

Toda SLS po letu 1935 ni več vztrajala pri nujnosti politične avtonomije. V strahu pred bližajočo se nacifašistično agresijo se je SLS tako poskušala prikupiti Srbom, da bi Slovence branili pred nacifašizmom. Toda Jugoslavija se ni bila zmožna upreti veliki vojaški sili Nemčije.

Slovenija je bila izbrisana s političnega zemljevida, njeno ozemlje so si razdelile fašistične sile Nemčije, Italije, Madžarske in Neodvisne države Hrvaške. Del slovenske politike se je z jugoslovansko vlado umaknil v London in tam z njo delil vojno usodo.

Med okupacijo so Slovenci razvili intenzivno politično misel

Slovenski narod je bil prepuščen samemu sebi, na milost in nemilost okupatorjev, nadaljuje Janko Prunk. »Bivše politične elite so se skrile v pomilovanja vredni atentizem in čakale rešitev od emigrantske vlade. Toda komunistična partija je prepoznala odporniško voljo Slovencev in jo je organizirala v Osvobodilno fronto, v katero je ob komunistih povezala še nekaj manjših bivših političnih skupin, ki so bile pred vojno v opoziciji vladajočim meščanskim strankam.

Pod okupacijo so Slovenci razvili intenzivno politično misel, tako tisti oefovski, ki so se že poleti 1941 podali v neposredni oboroženi boj proti okupatorju, kakor oni, ki so v bivšem režimu vladali, zdaj pa so čakali, da jih bo rešila begunska vlada. Med obema taboroma je prišlo do hudega političnega nasprotovanja, ki se je razplamtelo v medsebojen slovenski državljanski spopad. Vso slovensko politično misel v času druge svetovne vojne monografija osvetljuje v obsežnem poglavju.«

Dr. Anton Korošec je leta 1932 napisal Slovensko deklaracijo, slovenski narodni program. Kip v rojstnem svetem Juriju ob Ščavnici. FOTO: Ivo Žajdela

Odprava komunističnega režima in ustanovitev samostojne slovenske države

Politična misel v povojni socialistični Jugoslaviji je skoraj do konca zaznamovana s komunističnim ideološkim stereotipom, nad katerim je bedel vodilni slovenski komunist, Edvard Kardelj. Nekomunistična misel je bila tako rekoč prepovedana, tu in tam pa se je le uspela prebiti v javnost.

Avtor je omenil Edvarda Kocbeka in Jožeta Pučnika, ki pa ju je režim preganjal. Po Kardeljevi smrti leta 1979 je ideološki pritisk popustil in demokratični misleci vseh ideoloških smeri so razvijali svoje politične poglede, ki so stremeli k odpravi komunističnega režima in ustanovitvi samostojne slovenske države.

Demos je odpravljal socialistično zakonodajo in jo nadomeščal z demokratično

Najbolj očiten in najmočnejši izraz te nove politične misli je bila Majniška deklaracija, ki so jo 8. maja 1989 objavile opozicijske politične sile, od liberalcev prek krščanskih demokratov do socialnih demokratov. Vodila je k ustanovitvi slovenskega opozicijskega bloka, Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je aprila 1990 na demokratičnih volitvah premagal Zvezo komunistov Slovenije in njej priključene sorodne politične stranke.

Demos se je lotil odpravljanja socialistične zakonodaje in jo nadomeščal z demokratično. Pri tem ga je deloma ovirala opozicija, sestavljena iz strank, ki so izvirale iz prejšnjega režima. Toda priprave za državno osamosvojitev sta Demos in opozicija speljala družno. Slovenija se je osamosvojila 25. junija 1991.

S pomembnim aktom, sprejemom demokratične Ustave Republike Slovenije 23. decembra 1991, ki pomeni dokončno uresničitev narodne samoodločbe in suverenosti, se Prunkova knjiga zaključuje. »Nadaljnji razvoj slovenskega naroda pa poteka po novih tirnicah in okviru nove zgodovinske dialektike,« je zapisal.

Dr. Janko Prunk na predstavitvi knjige Zgodovina slovenske politične misli v Ljubljani 16. junija 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenska politična misel od leta 1848 do 1991

Avtor je temo razdelil na naslednja poglavja: Nastanek slovenske politične misli leta 1848, Doba reakcije in konservativizma, Tabori in narodna sloga, Politična diferenciacija in demokratična prebuja slovenskega političnega življenja, Vodilna vloga krščansko socialne KNS–SLS pri iskanju rešitve slovenskega narodnega vprašanja, Prva svetovna vojna, Slovenski november 1918, Iskanje ustavne formule – Slovenska politična družina se pomnoži – december 1918–junij 1921, Za vidovdansko unitaristično in centralistično ustavo ter proti njej, Prestrukturiranje slovenskega političnega življenja, Primorski in koroški Slovenci med obema vojnama, Slovenska politična misel med drugo svetovno vojno, Uspehi odpora in medsebojni slovenski spopad, Višek slovenskih narodnoemancipacijskih prizadevanj, Slovenska politična misel v novi Jugoslaviji, Uvedba delavskega samoupravljanja – korektiv sovjetskemu komunizmu, Osemdeseta leta – vrenje civilnodružbenih gibanj in prvi koraki v demokratično pluralistično družbo, Primorski in koroški Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej, Osamosvojitev Republike Slovenije in nova ustava.

Dr. Jurij Perovšek o knjigi Zgodovina slovenske politične misli

»Po vrsti monografskih poglobitev v slovensko narodno vprašanje in idejni, politični ter strankarski razvoj in parlamentarne izkušnje ter na drugi strani vsestransko premišljeni obravnavi evropske racionalistične civilizacije v njenem dvestopetdesetletnem loku se je zaslužni profesor ljubljanske univerze dr. Janko Prunk posvetil enemu od ključnih označevalcev slovenske narodne identitete, zgodovini njene politične misli.

V knjigi jo razčlenjuje od programa Zedinjene (združene) Slovenije leta 1848 do Ustave Republike Slovenije leta 1991, s katero je bil slovenski narod vzpostavljen kot moderna, samostojna in neodvisna nacija.

Prunkovo delo se pomembno vpenja v bivanjski položaj današnjega slovenskega človeka, saj prispeva k nadaljnjemu ozaveščanju slovenskih političnih poti od prelomne pomladi narodov dalje.«

Dr. Janko Prunk je avtor številnih knjig

Dr. Janko Prunk (1942, Loka pri Zidanem mostu) je zgodovinar in politolog, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Študiral je zgodovino in sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, tam diplomiral in leta 1976 doktoriral.

Zaposlen je bil najprej na Inštitutu za novejšo zgodovino, od leta 1995 pa je bil redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjeval na Univerzi v Leipzigu, na Inštitutu za evropsko zgodovino v Mainzu in na Visoki šoli za socialne študije v Parizu. Tri leta je bil gostujoči profesor na univerzah v Freiburgu (1984/85, 1994/95) in v Kölnu (1988/89).

Doma in v tujini je objavil številna znanstvena dela, med njimi Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto (Ljubljana 1977), Slovenski narodni vzpon 1768–1992 (Ljubljana 1992), Kratka zgodovina Slovenije v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku (1994–2008), esej Die rationalistische Zivilisation (Bonn, 2003), Parlamentarna izkušnja Slovencev 1848–2004 (v sodelovanju s Cirilo Toplak in Marjetko Rangus; Ljubljana 2006), Racionalistična civilizacija 1776–2000 (Ljubljana 2008), Sto let življenja slovenskih političnih strank 1890–1990 (v sodelovanju z Marjetko Rangus; Ljubljana, 2014), in Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije 1775–2015, za katero je dobil leta 2016 Zoisovo nagrado za vrhunsko znanstveno delo. V času slovenskega državnega osamosvajanja je bil politično aktiven in leta 1992 minister za Slovence po svetu v vladi Janeza Drnovška.