Farne spominske plošče v Rovtah. Iz Rovt in širše okolice so se morali maja 1945 javljati moški v Logatcu. Tam so mnoge zadržali, jih poslali naprej v »obdelavo« (umor), nekatere pa so umorili v Logatcu in okolici. FOTO: Ivo Žajdela

V desetletjih totalitarizma, ki so sledila, je bila zgodovina polpreteklega časa obravnavana skrajno pristransko in o ubitih ljudeh medvojnega in povojnega komunističnega revolucionarnega nasilja je bilo prepovedano govoriti.

Kdo od mlajše generacije Slovencev se sploh zaveda, kaj pomenijo besede, da se o neizmernem trpljenju, o stotinah smrti in o velikih zločinih, potem ko so jih komunisti storili, vse pod krinko »osvoboditve« Slovenije, desetletja, celo vse do leta 1990 ni smelo na glas in javno govoriti? Po padcu komunističnega totalitarizma so v Rovtah zbrali imena ubitih in jim postavili spomenik. Toda Rovte so bile kljub temu v povojnem času nekaj posebnega, saj so sredi vasi 1. novembra 1944 postavili spominsko kapelo, v katero so napisali dotedanje ubite. Kapelo je po­vojna oblast hotela porušili, vendar do tega po spletu naključij ni prišlo.

Komunistična grozljivka, ki je divjala po njihovi planoti

Tudi v Rovtah so že nekaj časa želeli opisati grozljivko, ki je divjala po njihovi planoti, predvsem pa o ljudeh, ki so v njej izgubili življenje. Ob deseti obletnici postavitve spomenika z imeni vseh ljudi, ki so jih ubili partizani, postavili so ga 22. avgusta 1993, so v Rovtah izdali na videz skromno, po vsebini pa zelo bogato knjigo Rovte v viharju vojne in revolucije (Ljubljana, 1993, 163 strani). Napisal jo je Janko Maček, domačin iz bližnjega Šentjošta in eden glavnih avtorjev v reviji Zaveza, ki izhaja od leta 1991 in v kateri so objavili izredno veliko gradiva (zgodb, pričevanj, analiz) o komunistični revoluciji. Čeprav se je Janko Maček s svojim pisanjem v Zavezi razvil v izvrstnega zbiralca medvojnih zgodb, predvsem iz začetnega obdobja vojne, iz leta 1942, ko so partizani sistematično ubili na stotine Slovencev – o začetno obdobje 1941–1942 je ključno, saj so takrat s tem nasiljem del naroda prisilili, da se je kljub zelo težkim okupacijskim razmeram moral vojaško organizirati v samoobrambne vaške straže kot zaščitne enote vaških okolij –, nas je s knjigo o Rovtah vseeno zelo prijetno presenetil. V njej je zbral zelo veliko gradiva in ga oblikoval v zelo berljivo pripoved. Tako kot njegovi prispevki v Zavezi je tudi ta knjiga napisana tako, da jo bralec z veliko lahkoto in zanimanjem prebere. Med branjem je seveda do konca pretresen nad grozljivo razsežnostjo komunističnih in partizanskih laži, spletk, nasilja, zločinov in tragedij, ki so jih povzročili nad nedolžnimi ljudmi.

Postavitev vaške kapele v Rovtah 1. novembra 1944 v spomin na domačine, ki so do takrat umrli zaradi komunizma.

Mačkovi prispevki študijsko gradivo? »Seveda« ne.

Tudi zato Mačkova knjiga Rovte v viharju vojne in revolucije kar kliče po tem, da bi postala študijsko gradivo v naših šolah. Njeno vsebino bi morali poznati vsi učitelji in predavatelji zgodovine in vsi družboslovci, ki pišejo o naši preteklosti in se­danjosti. V knjigi je nešteto podatkov, ki jih je avtor zbral z vso skrbnostjo, beseda je umirjena in nikjer ne zdrsne z ravni resnega in odgovornega pisanja. Povsem nekaj drugega torej kot pri tako imenovani partizanski spominski literaturi, kjer so pisali zelo neodgovorno ter propagandno, tako da ima danes bralec njihovih izdelkov velike težave ločiti resnične podatke od pretiravanja in neresnic.

Med vojno ubiti so napisani na vaški kapeli v Rovtah, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944.

Pregledno in poučno

Avtor je vsebino knjige razdelil na vrsto krajših poglavij in že njihovi naslovi nas seznanijo z vsebino. V začetku sta dve poglavji Na začetku dvajsetega stoletja in Leta pred drugo svetovno vojno, kjer je na kratko orisal zgodovino Rovt do uničujočih dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej. Sledi niz poglavij o osrednji temi, o vojni in revoluciji: Italijanska okupacija in začetki revolucije, Viharno poletje 1942, Začetek samoobrambe, Rovte in domobranci, Pomembni dogodki v letu 1944, Odhod na Koroško.

Med vojno ubiti so napisani na vaški kapeli v Rovtah, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944. FOTO: Ivo Žajdela

Šli so se javit v Logatec

Pet poglavij je namenil povojni tragediji, ko je življenje izgubilo največ Rovtarjev: Šli so se javit v Logatec, Težka pot od Vetrinja v Teharje in na Hrastniški hrib, Bile pa so še druge poti, toda le redke so pripeljale domov, Nočni streli na Cesarskem Vrhu. Zadnja štiri poglavja govorijo o povojnem obdobju: Namesto domov naprej v tuji svet, Rovte v letih po 1945, Pomembni Rovtarji, Da bi se jih spominjali.

Vaška kapela v Rovtah, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944. FOTO: Ivo Žajdela

Seznam ubitih

V zadnjem delu knjige je objavljen zelo natančen poimenski seznam vseh Rovtarjev, ki so izgubili življenje med prvo in drugo svetovno vojno ter komunistično revolucijo. Zelo skrbno ga je pripravil Jože Kočar. V prvi preglednici so objavljena imena 73 Rovtarjev, ki so izgubili življenje med prvo svetovno vojno. Druga preglednica prikazuje podatke o ubitih med vojno do maja 1945, ki jih je bilo skupno 65; od tega 23 civilistov, 16 partizanov, 6 vaških stražarjev, 15 domobrancev in štirje drugi. Od 65 so za smrt vsaj 44 krivi partizani.

Preglednica št. 3 prikaže, da je bila skoraj celotna rovtarska domobranska enota ubita po vojni, Vseh ugotovljenih ubitih je 153, od teh jih osem ni na župnijski spominski plošči. Preglednica št. 4 prikazuje Rovtarje, ki so se šli na poziv nove oblasti prijavit v Logatec. Bilo jih je 94 in 64 od njih se jih nikoli ni vrnilo domov. Iz Logatca so jih premestili v centralne zapore Ozne v Ljubljani, od tam pa je za njimi izginila vsaka sled. Peta preglednica zajema razne umrle po vojni, ki jih ni bilo mogoče opredeliti ali o njihovi smrti ni dovoli podatkov.

Skupno je v knjigi kar 299 poimensko navedenih imen vojnega in komunističnega nasilja na širšem rovtarskem območju. Od tega 65 medvojnih, 153 jih je bilo vrnjenih iz Vetrinja, 64 se jih je šlo javit v Logatec, 17 je bilo drugih umrlih po vojni. Bilanca je strahotna, skupno število v knjigi objavljenih pa je nekaj večje od doslej znanega podatka, saj vsaj 15 ubitih ni vpisanih na spominski plošči v Rovtah.

Vaška kapela v Rovtah, ki so jo rovtarski domobranci postavili 1. novembra 1944. FOTO: Ivo Žajdela

Obramba pred komunističnim nasiljem

Ključni poglavji v knjigi sta tisti, ki govorita o komunističnih zločinih, prevarah, lažeh in ropanjih leta 1942 in o organiziranju samoobrambe pred tem komunističnim nasiljem. 6. maja ponoči so partizani na domu v Podklancu ugrabili 24-letno Frančiško Mravlje, jo nedaleč od doma ustrelili in pustili ležati na cesti – v nekakšno opozorilo oziroma zastraševanje drugim. 10. maja so partizani z vrha Leš streljali na Rovte, kjer je bila italijanska posadka. Naslednji dan je iz Logatca prišla večja skupina Italijanov in požgala edino hišo na tistem kraju, enega od stanovalcev pa so odpeljali v internacijo. 11. junija so partizani streljali na italijansko kolono pri za­selku Ceste. Iz maščevanja so Italijani požgali vseh pet hiš v Cestah, prebivalce pa odgnali v internacijo.

25. julija, dan po neuspešnem napadu na postojanko vaške straže v Šentjoštu, so partizani v morilskem pohodu po okoliških zaselkih ugrabili vrsto nedolžnih ljudi, med njimi Pavla Lukana, uglednega gospodarja na Praprotnem Brdu, predsednika rovtarske Kmetijske zadru­ge, enega vodilnih pri gasilskem društvu, aktivnega člana prosvetnega društva in očeta petih otrok. Antona Leskovca iz Smrečja, ki se je hotel rešiti iz njihovih krempljev, so ustrelili takoj, sedem ugrabljencev, med njimi Lukana, pa blizu svojega taborišča v Češirkovem gozdu. Naslednji dan so dolomitski partizani na Vranji peči ubili župnika Jožeta Geohelija, potem ko so ga ugrabili v župnišču na Zaplani. Po teh zločinih, komunističnih in italijanskih, domačinom ni preostalo drugega, kot da so začeli organizirati samoobrambo. O vsem tem Maček podrobno piše v knjigi. Podobno so se partizani obnašali tudi drugod po Notranjskem in Dolenjskem leta 1942.

Rovte, levo kapela iz leta 1944, kapela s farnimi spominskimi ploščami, pokopališki križ, zadaj Vrh Svetih Treh Kraljev. Iz Rovt in širše okolice so se morali maja 1945 javljati moški v Logatcu. Tam so mnoge zadržali, jih poslali naprej v »obdelavo« (umor), nekatere pa so umorili v Logatcu in okolici. FOTO: Ivo Žajdela

Uničujoča simbioza okupatorja in komunistov

Maček je v knjigi navedel vsaj dva primera, ko so okupatorski vojaki udarili po domačinih v skrajno sumljivih okoliščinah; skoraj ni druge razlage, kot da so to naredili v sodelovanju s partizani. Prvič 2. avgusta 1942, ko so Italijani aretirali več ljudi, ki so šli od nedeljske maše v Podlipi, in jih nato deset ustrelili. Takrat so požgali še hiše v Podlipi in v Podpesku. Pravega razloga za ta kruti zločin ni bilo, partizani pa so kasneje razširili vest, da je imena ljudi za ta poboj Italijanom dal župnik Zalokar, kar je bila laž. Laži pa je bilo v tistih težkih časih težko preverjati, zato so dosegale želene učinke. Ubite so med drugim aretirali ob odhodu od maše in že zaradi tega je bilo absurdno, da bi jih za poboj določil župnik. Šlo je za nasilje, ki je nadvse koristilo obema okupatorjema, tujemu in domačemu, slednjemu zato, ker je potem mnoge fante in može prav takšno nasilje pognalo v gozd k partizanom.

Drugi podoben napad na Rovte so uprizorili Nemci po italijanski kapitulaciji, Napadli so postojanko vaške straže, ki se ni umaknila nikamor in je ostala v domačem kraju. Nemci so jo napadli 29. septembra 1943, in ko so ugotovili »pomoto«, je bilo to za štiri vaške stražarje že prepozno. Na Rovte so navalili zato, ker so dobili obvestilo, da so tam partizani. Le kdo bi jim lahko poslal takšno obvestilo?!

Farne spominske plošče v Rovtah. FOTO: Ivo Žajdela

Dokumentarne fotografije

V knjigi je Janko Maček objavil številne dokumentarne fotografije, večinoma še neobjavljene. Čeprav izide v Sloveniji veliko knjig, imamo le redko priložnost brati knjigo s tako podatkovno bogato, pretresljivo in poučno vsebino.

Janko Maček je s podobnim delom nadaljeval in nas je kmalu presenetil z novo in podobno knjigo. Tokrat o domačem Šentjoštu: Šentjošt brani svoje izročilo (Ljubljana, 2005, 175 strani).

Ivo Žajdela, Rovte med revolucijo, Janko Maček, Demokracija, 2. 10. 2003

Farne spominske plošče v Rovtah (spominska slovesnost, dan spomina na žrtve totalitarizmov, 23. 8. 2020). FOTO: Ivo Žajdela

1/13