»Biti povezan z ljudmi, biti v pristnih odnosih, sprejemati in biti sprejet, ljubiti in biti ljubljen je globoko zapisano v vseh ljudeh. To je naša narava,« je v knjigi oziroma priročniku Janje Dermastja (1970) Povezana družina zapisal dr. Janez Sečnik, spec. zakonske in družinske terapije. Biti povezan je temeljna nujnost za zdrav razvoj osebnosti posameznika. Knjiga Povezana družina, priročnik za starše, učitelje in vzgojitelje, nas z različnih zornih kotov, v različnih situacijah in starševskih izzivih vedno znova usmerja na pot povezanosti in sprejemanja, ljubezni in odpuščanja ter ohranjanja otrokovega hrepenenja in klica po bližini: »Bodi z menoj, ne pusti me samega.«

Krepitev drže povezovalnosti s širšo družbo

Tako avtorica že v zibelko polaga na srce besede, kako pomembno je dojenčka potolažiti, umiriti, ga sprejeti, tudi ko joka in nas spravlja v stisko, ko bi ga najraje utišali in osamosvojili. Z najstništvom se pomen čustvene varnosti in stika nikakor ne zmanjša. Vse to so trenutki, ko drža starševstva raste in se krepi. To so momenti, ko starši razvijajo svojo čustveno inteligenco. Ko damo otroku nekaj, česar morda sami nismo bili deležni. To so naše zmage, koristne za našo rast in zdrav razvoj otroka. Tako gradimo globljo povezanost z otrokom, z družino ter se navsezadnje učimo krepiti držo povezovalnosti s širšo družbo.

Razumevanje, empatija, učinkovita komunikacija in zdrave meje

Avtorica nazorno opiše tudi starševsko hrepenenje in pričakovanja in se vsega tega dobro zaveda. Nihče si namreč ne želi nepreskrbljenih in v resničnih potrebah prezrtih otrok. Starši si prav tako ne želijo nesamostojnih otrok. Pogosto pa starši nimajo razvitih veščin, kako to doseči. V knjigi so izvirno prikazani temelji za uspešno gradnjo zdrave samozavesti in samostojnosti pri otroku. Jasno postavi temelj na ljubezen, na varnost otroka in sprejemanje otroka takšnega, kot je. Ključna sta čas in pozornost, ki ju starši posvečajo otroku, razumevanje, empatija, učinkovita komunikacija in zdrave meje.

Starševstvo je marsikdaj čustveno naporno

Odgovori v knjigi ne temeljijo na romantičnih razpletih. Starševstvo je v resnici marsikdaj čustveno naporno. Je ena izmed zahtevnejših in odgovornejših vlog. Vselej pa starševska jasna, odločna drža omogoča, da družinska dinamika in dinamika z otrokom ni le plavanje ali premetavanje v razburkanih valovih. Jasno poudari pomembno razmerje med strukturo oz. organizacijo ter skrbjo za ohranjanje sočutja in dostojanstva.

Vnašanje pozitivnosti v odnos z otrokom

Dobra novica, ki jo knjiga prinaša, je, da nam ni treba biti popoln starš. Zadošča, če prisluhnemo, začutimo in se sočutno odzovemo. Starševstvo tako ni pot perfekcionizma, temveč pot gradnje odnosa in vztrajnega sledenja otroku ter njegovim potrebam. Gre za iskanje načina, kako se mu približati, da bo starševska vodstvena vloga prinesla rezultate, ne le prebujala frustracije pri otroku. V vsaki zdravi funkcionalni družini, ki omogoča izražanje različnih mnenj in čustev, prihaja tudi do sporov. Tako avtorica ovrednoti pomen učenja sprejemanja drugačnosti, poslušanja in zorenja ter regulacije čustev. Vselej pa je vnašanje pozitivnosti v odnos z otrokom pogoj za razvoj zdrave samozavesti.

Avtorica nastavi ogledalo staršem

Avtorica poudarja, kako pomembna je starševska higiena v komunikaciji z lastnimi čustvi, lastnim notranjim svetom, kako pomembna je skrb, da ostanejo starši kot osebe v dovolj dobri koži. Le tako imajo možnost otrokove potrebe in stisko opaziti in umiriti. Starš, ki je utrujen, izčrpan in v stiski, ima dosti manj možnosti, da bo s sproščenostjo in aktivnim poslušanjem zmogel pristopiti k otroku. Le kdor začne spreminjati svoj notranji svet, lahko s svojo držo in načinom pripomore k bolj zadovoljnemu in notranje umirjenemu otroškemu svetu. Avtorica tako nastavi ogledalo staršem. Od staršev je odvisno, kakšen bo svet v prihodnosti. Starši najgloblje zarišejo otrokove možgane. So ključni nevroarhitekti. Že zavedanje tega dejstva usmerja v zrelejše odzivanje na otrokove še nezrele – otroške odzive.

Meje vedno postavimo jasno in pri njih vztrajajmo

Meje vedno postavimo jasno in pri njih vztrajajmo. Nikoli z nasiljem in grobostjo. Le tako lahko ohranimo lastno dostojanstvo in dostojanstvo otroka. Otrok se namreč nauči spoštovanja le skozi izkušnjo spoštovanja sebe samega. Ohranjanje zdravih osebnostih mej, zavedanje, kje se starševski svet konča in začne otrokov čustveni svet, je temeljni pogoj, da otroka ne ranimo. Vsakič, ko so otrokove meje poteptane in je občutek za bližnjega pohojen, se medosebni most poruši. Izgubljajo se stik, zaupanje in varnost, krepita pa se osramočenost in ponižanje. Tako je ključno, da starši ne posegajo po neprimernih ukrepih, ki otroku ne omogočajo ovrednotenosti, ampak ga razvrednotijo.

Jasna drža vztrajnosti, sočutja in ljubezni

Otroku skozi številne interakcije sporočamo, da je sprejemljiv, da je lep, da pripada, ali pa mu sporočamo nasprotno. Vsakič, ko ob nas doživi pozitivna občutja, zraste, in vsakič, ko doživi negativna, usahne.

Knjiga razgrinja več vrst konkretne starševske stiske, na kar so podane konkretne ideje in predstavljeni konkretni načini, kako se odzvati. Knjigo zato Janez Sečnik priporoča tistim staršem, ki so v dvomih in so »med dvema ognjema«. Knjiga je zelo vsebinsko bogata in primerna tudi za vse učitelje, stare starše, vzgojitelje in vse, ki se srečujejo z otroki.

Jasna drža vztrajnosti, sočutja in ljubezni vedno pripelje do zadovoljstva v nas samih in v otroku.

Umaknite se iz nevihte in počakajte, da mine

Kako torej ravnati? Pedagoginja Janja Dermastja odgovori: »Ostanite mirni. Znebite se misli, da vas sin namenoma jezi. Pri tej starosti tega načrtno še ni sposoben, ker se še ne more vživeti v vaše občutke. Jezen je le, ker trči ob omejitve. V razmislek: kaj naredite vi, ko trčite ob kakšne omejitve v življenju? Ste hudo jezni, vztrajate, hitro popustite? Lahko razumete otrokovo frustracijo? Razumeti in sprejeti otroka pa še ne pomeni, da mu dovolite neprimerno vedenje. Zato se umaknite iz nevihte in počakajte, da mine. Bolj ko boste vi mirni, prej se bo umiril otrok.«