Janeza Puclja so v duhovnika posvetili leta 1974. Leta 1981 so ga poslali na pastoralno delo med Slovence v Nemčiji, kjer je 16 let iz Oberhausna oskrboval slovenske zdomce v škofijah Aachen, Essen, Münster, Osnabrück in Paderborn. Nekaj let oskrboval tudi Slovence v Hamburgu in Hildesheimu. Leta 1997 je prišel v München za pomočnika na slovenski župniji. Od tu je sedem let skrbel za maše v Belgiji (Eisden, Bruselj, Charleroi), na Nizozemskem (Heerlen, Den Haag) in v Luksemburgu ter vodil upravo SPC v Bruslju. Od leta 2009 do 2023 je bil župnik v slovenski münchenski fari. Od leta 1995 je bil delegat za slovensko pastoralo pri Nemški škofovski konferenci, kasneje govorec na tem mestu do 2023. 20 let je bil predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi, 31 let pa glavni urednik revije za Slovence po svetu Naša luč.

Gospod Pucelj, iz kakšne družine izhajate?

Pet nas je bilo. Poleg staršev, očeta Janeza in mame Pavle, še trije otroci. Najstarejša Marija in najmlajši Andrej ter še eden vmes. Starša sta se poročila šele po vojni, ker je bil oče deportiran kot vojni ujetnik v Nemčijo. Bil je zajet v vojaški obleki blizu Beograda, kamor je bil vpoklican tik pred vojno. Sreča v nesreči je bila v tem, da so vojaški ujetniki morali pomagati na kmetijah, ker so bili možje in fantje vpoklicani v vojaške enote. Kolikor je manjkalo hrane v taborišču, so jo dobili na kmetiji. Tam so potrebovali dela sposobne ljudi. Mama je bila doma z vasi Lazec, župnija Hrib - Loški Potok. Njenega očeta so Italijani vzeli za talca po partizanskem napadu nanje in ga ustrelili v gozdu za vasjo, dom pa požgali. Družina se je umaknila v Kočevje, mama je dobila zaposlitev pri trgovcu Riglerju v Dolenji vasi. Čeprav ni nikoli odrekel pomoči partizanom, ki so prihajali ponoči in izpraznili trgovino za svoje potrebe, so ga neke noči ugrabili ter v kočevskih gozdovih mučili in umorili. Proti koncu vojne jo je Riglerjeva gospa prepričala, da se je pridružila njeni družini, ki se je umaknila v Avstrijo. Iz Vetrinja so jo vrnili s civilisti in pristala je na Teharjah. O tem nam ni nikoli pripovedovala. Le enkrat je v joku omenila, kako grozno je bilo vpitje iz domobranskih barak, ko so jih mučili. Kasneje smo zvedeli, da je že stala v vrsti za tovornjak, ki je odvažal civiliste v smrt. Od oslabelosti se je zgrudila na tla in komandant je ukazal, naj jo odnesejo v barako, kjer je bila več dni na pragu smrti. Medtem je morija ponehala in bolnike so prepeljali v Ljubljano, kjer ji je zdravnik Brandstädter odredil zdravljenje. Otroci smo jo večkrat začudeno opazovali, kako se je začela tresti in hitela zaklepati vrata, ko so se mimo hiše pripeljali miličniki.

Bili smo navadna delavsko-kmečka družina. Očetu je oblast prepovedala obratovanje žage, ki jo je podedoval. Zaposlil se je kot izučen strojnik na državni žagi v Ribnici. Otroci smo pomagali na njivah in v hlevu, da smo se preskrbeli sami. Delali smo in molili, nedelja je bila Gospodov dan.

Kakšna je bila vernost takrat v vašem okolju?

Živeli smo v duhovnem blagostanju in zemeljskih dobrin nam ni manjkalo. Rezino kruha in jabolko smo dobili na pot v šolo, ob vrnitvi nas je čakalo mamino kosilo. Tako je deloval vaški mikroorganizem. Otroci smo sicer vedeli, kako težko je bilo staršem zaradi obvezne oddaje pridelkov. Vedeli smo za skrivališča žita. Stric je imel lovsko dovolilnico, ker je bil nekaj časa pri partizanih. Se je pa sem in tja pregrešil in prinesel iz gozda nekaj mesa. Razdelil ga je sorodnikom in najrevnejšim na vasi. Vendar ga je nekdo prijavil in je plačal visoko kazen. Krščanska praksa je ljudi povezovala v tihi in obenem zaznavni vzajemnosti. Prepovedano je bilo tradicionalno obhajanje za Miklavžev god. Vaški fantje si seveda tega niso pustili vzeti. Obiskali so skoraj vse hiše, preden je prišla policija. Parkeljci so jim zlahka pobegnili, Miklavž in angelci pa so bili preveč nebeško beli in so jim padli v roke. Sledile so globe. Vendar so imeli fantje vso vaško podporo, da so do naslednjega miklavževanja pospravili pod okriljem noči nekaj lesa iz državnega gozda in poravnali račune. To oblastem gotovo ni ostalo prikrito, vendar so bile sledi zabrisane ali jih je kakšen uradnik vrgel v koš, da ni bilo nadaljnjih ukrepov.

Na vasi skoraj ni bilo hiše, kjer bi ljudje ne spoštovali Gospodovega dne in šli k maši. Odrasli in otroci nismo šli mimo vaške kapelice, ne da bi se ozrli na podobo Matere Božje in se poklonili na glas: Pozdravljena, Marija. Prav tako nismo šli mimo križa na polju brez pozdrava: Hvaljen Jezus. Otroci si nismo upali izreči besede hudič. Zgroženo smo si pripovedovali, da je nekdo zaklel h.... Pretreslo je celo vas, ko so aktivisti podrli križ in oskrunili Križanega. Ni trajalo dolgo, da je bilo znamenje obnovljeno.

Kasneje se je ta enotnost zrahljala, šola in vse bolj prisotni mediji so opravili svojo nalogo, kakor so načrtovali totalitarci. Vendar tudi njim ni teklo vse kot namazano. Otroci smo pri tem imeli svoj špas. V šoli se je vsak razred po zadnji uri postavili na stopnišču za pozdrav. Učitelj je zaklical: Za domovino ... in mi strumno: ... s Titom naprej. Nekaj frkolinov pa je dodalo navodilo: ... k verouku. Fantiči so vedeli, kje oblast čevelj žuli.

Kdaj in v kakšnih okoliščinah ste se odločili za duhovniški poklic?

To je nekoliko daljša zgodba. Sega nazaj v otroško dobo. Še v predšolskih letih sem obolel in obležal za več kot mesec. Bilo mi je mučno. Prosil sem Boga, naj me reši, pa bom storil, kakorkoli bo hotel. Takrat sem to vzel zelo zares. In me je spremljalo. Ob koncu osnovne šole sem se vpisal na gimnazijo v Kočevju. Neko jutro me je med ministrantsko službo spreletela misel, zakaj odlašam in ne zmorem odločitve takoj, če že razmišljam o duhovnem poklicu. Zakaj cincam? Doma sem povedal mami, da grem v Kočevje po spričevala in se vpišem na Srednjo versko šolo v Vipavi. Mama me je poslala k očetu, ki je bil na delu. Šel sem in mu povedal svojo odločitev. Gledal me je nekaj časa in dejal: "Tako boš ležal, kot si boš postlal." Odšel sem in je stopil za mano ter zaklical: "To pa veš, da je nezvestoba Bogu sramotna za nas vse."

Kakšne spomine imate na šolske dni, ko ste se šolali za poklic?

Spomini so na stara leta predvsem zabavni. Navdih za vstop v vipavsko semenišče, vabljiv za nadobudne mladeniče željne znanja in duhovnosti. Potrdilo o sprejemu mi je bilo v ponos. Vladala je šolska tekmovalnost in medsebojna bratska pomoč. Rekreativna dejavnost neustavljiva na podlagi mladostne razboritosti. Ekonomske razmere skromne, obdane z darovi vernikov in zagotovljene s strani Cerkve na Slovenskem. Udobno za dijaško dobo. Ne pa brez osebnih zadreg in zagat.

Realnost je bila gimnazijcem nekoliko trša. Osebno z učenjem nisem bil skregan, z disciplino nekoliko bolj, največ sem imel opravka z lenobo. Bolj kot na telesnem se je to poznalo na duhovnem področju. V vipavski gimnaziji smo sicer bili deležni zelo kakovostnega pouka. V humanitarnih vedah je bilo naše znanje precej širše, bolj vsestransko kot v državnih gimnazijah. Vzmeti zgodovinskega družbenega razvoja nam profesorji niso razlagali po klišeju revolucionarnih teorij. Kulturni razvoj Evrope in sveta smo spoznavali brez ignorance do krščanstva ali celo poniglavega podcenjevanja ter strahu pred njim. V znanstvenem smislu smo bili deležni širine, ki dopušča sprejem novih spoznanj in odkritij. Nismo bili zabetonirani v enoumje. Gimnazijci na državnih gimnazijah so nas presegali v kemiji, fiziki, telovadbi in tako imenovanih socialističnih disciplinah samoupravnega družbenega sistema, ki mu je šolska politika tedanjega časa dajala prioriteto pred vsem drugim. Potekal je načrt za spreminjanje slovenskega narodnega značaja, ki mu naša šola ni sledila.

Vendar razkol v družbenem življenju ni šel neopazno ter brez zaznamkov in posledic mimo osebnega razvoja nas nadobudnih dijakov. Sistem nepriznane verske šole ni imel namena izolacije iz okolja. Bil je le alternativa enoumju. Počasi smo se tudi dijaki zavedeli, da smo del nekega procesa, ki je bil družbenega značaja in demonstracija osebne suverenosti. V tem ozračju smo poleg izobraževanja iskali svojo osebno identiteto, svobodno osebnost. Prostost za dokončno besedo sebi in Cerkvi. Bila je doba preizkušanja, ali je odločitev za duhovniški poklic prava in poklicanost resnična. Tako so se dogajale tudi dramatične scene resnih opominov ter tudi odpustov in izključitev iz semenišča. Osebno sem doživljal pretresljiv jok sobrata, ki ni vedel ne kod ne kam. Doživljal sem tudi veselje in optimizem sošolcev, ko smo se spet srečali po počitnicah, polni navdušenja za naslednje šolsko leto. V osredju spominov je dar, da sem bil del tega študijskega občestva, kljub temu da sem pri maturi sklenil, da se na teološko fakulteto ne bom vpisal. Temu sklepu je sledil kratek počitniški čas, ki ga imenujem druga milostna doba mojega življenja. Maturitetna odločitev ni zdržala pred dejstvi resnice in osebne odgovornosti pred njo.

Nadaljevali ste torej s teologijo ...

Visokošolski študij je drugačen izobraževalni sistem. Nisem ga takoj spoznal in do konca sem imel nekaj težav z njim. Najbolj me je težila nepoštenost pri izpitu iz moralke. Dobil sem najboljšo oceno, vendar me je pekla. Moral sem jo odkupiti s pokoro in zadoščevanjem. Tik pred diakonatom se je to zaostrilo in me prignalo do onemoglosti. Duša se mi je zapletala v dvome in duhovne stiske, ki jih do tedaj nisem poznal. Bil sem v temi. Popolni temi. Nočno bdenje in blodnje po hodnikih bogoslovja je bilo iskanje svetlobe. S hodnika se mi je zablestela v oči večna lučka pred tabernakljem v kapeli. Prevzelo me je dejstvo: Gospod, saj si ti vendar tu. Veš zame in me poznaš. Umirilo se je moje srce ob misli, da potrebujem zaupnega svetovalca. Rešil me je navdih, naj grem na pogovor k škofu Stanislavu Leniču. Z njim sem vstopil v tretje milostno obdobje poti k duhovništvu. Bilo je odločilno. Ob posvečenju sem bil miren in spravljen z Bogom, ljudmi in s seboj.

Janez Pucelj (tretji z leve) na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah 4. avgusta 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Kakšna je bila vaša duhovniška pot, preden ste odšli v Nemčijo?

Posvečeni smo bili v tistih časih že po desetem semestru, se pravi na koncu petega letnika. Kot pomočnika ob koncu tedna so me poslali v Novo mesto na Kapitelj. Tu sem imel sobotno večerno mašo. V nedeljo pa sem maševal v Podgradu, v Gorjancih. Tam sem imel že prvo leto svoje duhovniške službe samostojno nalogo za nedelje in obrede za vse praznike. Potem me je škof poslal za kaplana na Brezovico pri Ljubljani. Župnik France Dular je prišel tja leto prej. Zastavil je delo, ki me je v marsičem oblikovalo v razumevanju pastorale v pokoncilskem času. Veliko sem delal z mladino. Po štirih letih so me premestili v Dolenjo vas pri Ribnici. To je bilo moje domače okolje. Izkušnje z Brezovice so me opogumljale za obnovitvena dela na cerkvi v Rakitnici. Zgled je bila prenova podružnične cerkve v Prigorici, ki so jo farani izvedli z župnikom Bratkovičem. Dolenjevaščani so potrdili, da je župnija uspešna v soglasju z vernimi ljudmi, ne glede na zunanje razmere in ne samo na tiste, ki so vsako nedeljo pri maši.

Lepo spoznanje.

Mladina je moji pobudi sledila v odkrivanju lepote slovenskih gora. Bilo je živahno ob sobotnih večerih na župnijskem vrtu, ko smo uživali ob petju narodnih in duhovnih pesmi, da je odmevalo po vsej vasi. Po ovinku sem dobil obvestilo oblasti, da je moje delovanje nezaželeno, da nimam dovoljenja voditi mladih v gore. Zagovarjal sem se, da ne organiziram ničesar. Povem, da grem na Triglav. Če se kdo pridruži, ne morem braniti. Če komu to ni všeč, naj oznani javno prepoved. Zgodilo se je, da je poln avtobus iz Dolenje vasi ustavil v Ribnici za dva prijavljena mladinca, pa so spontano vstopili še trije. Naročili so prijateljem, naj sporočijo njihovim staršem, da gredo z nami za nekaj dni v hribe. Danes bi rekli, da je bilo noro.

Takrat ni bilo mobilnih telefonov.

Druga nenavadna zadrega je nastala, ko je mladinska organizacija v Ribnici napovedala debatni večer o družbi in krščanstvu. Plakati so viseli po vsej občini. Se mi je zazdelo, da spadam tja. In sem šel. Malo sem zamudil, da sem ob vstopu takoj videl situacijo in se usedel v zadnji vrsti. Takrat je bila nekoliko v ospredju slovenske družbene scene javna izmenjava intelektualcev s tega področja. Imena Kerševan, Cimić, in še kdo ... danes marsikomu ne pomenijo nič. Ti so branili uradna stališča enoumne politike. Ugovarjali so krščanski misleci skupaj z demokrati vseh vrst. Voditeljica mladinske organizacije je predstavila problematiko. Izhajala je iz objav uradnih piscev. Debata je stekla. Eden od mladincev je želel pojasnilo o besedi, ki je ni razumel. Bila je latinskega izvora. Ker niso našli odgovora, sem se oglasil, da lahko pojasnim izvorni pomen besede. Kaj pomeni v kontekstu tega večera, naj pojasni voditeljica, ki jo je uporabila. Sprejeli so in sem razložil. Sledil je mladinski verouk za nevedne, ki je trajal uro in pol. Reakcija je prišla naslednji dan. Centralni komite KP v Ribnici je poklical na zagovor voditeljico tega srečanja in predsednika mladinske organizacije. Kako je možno, da se je to zgodilo. Mladenič se je zagovarjal, da so plakati viseli na vseh javnih oglasnih deskah, odzval pa se je samo župnik iz Dolenje vasi. V pol leta je bil odstavljen. Jaz pa sem prejel preko sorodnika obvestilo, naj se umaknem s takih soočenj, sicer se mi lahko zgodi kaj neljubega. Danes se bo kdo nasmehnil, takrat je bil nasmeh le na obrazu svobodnih ljudi. Drugi so trpeli.

Potem ste odšli v tujino.

Poleti 1981 sem vedel, da se moje kaplansko delo na Brezovici zaključuje. Pol leta prej me je poklical škof Lenič, ki je bil takrat odgovoren za pastoralo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Vprašal me je, ali še velja moja pripravljenost za delo v izseljenski pastorali, kot sem mu kmalu po novi maši omeni. Potrdil sem in čakal na odgovor. Vsi moji kolegi so imeli konec julija že dekrete v rokah. V začetku avgusta sem poklical škofa. Pojasnil je zadrego, ki je nastala na komisiji za prestavitve. Povabil me je na pogovor in tam sem zvedel, da je za izseljenskega duhovnika določen drug. Prestavitve so javno oznanjenje in najbolj ugodno bi bilo, če sprejmem službo v župniji, kjer je do zdaj deloval duhovnik, ki odhaja na Švedsko. Da ne bi bilo nepotrebnih zadreg, sem sprejel in odšel v Dolenjo vas pri Ribnici. Meni je bila to izredno pomembna pastoralna izkušnja.

Zakaj je bila pastorala pomembna za naše zdomce?

Mislim, da je glede pastorale za Slovence po svetu treba poudariti misijonsko dolžnost nekdaj, sedaj in v prihodnje, po meri poslanstva apostolov in njihovih naslednikov. Zakaj? Ker so verniki naše Cerkve. Ko so odšli z ozemlja cerkvene odgovornosti svoje župnije in škofije, jim Cerkev na Slovenskem ne sme odreči odgovornosti zanje. To so verniki našega verskega čuta in našega načina obhajanja najsvetejših skrivnosti. To so ljudje, ki zastopajo najbolj avtentično slovensko versko izročilo zunaj meja naše domovine. Slovenska Cerkev tudi preko njih žanje sadove svoje vesoljnosti. Življenje je pristno, vse drugo so všečnosti. Cerkev stoji na skali resnice in živete vere. Slovenska verska tradicija v celotnem vesolju ni manj pomembna kot katerakoli druga.

Kako je ta pastorala izgledala?

Septembra 1981 sem prišel v Oberhausen, v nemški zvezni deželi Severno Porenje, Vestfalija. Moja mati je želela vedeti, kam odhajam tako daleč od doma. Med Slovenci tam okrog se je še dolgo ohranila zabavna vest, da je novega duhovnika pripeljala mednje njegova mati. Bil sem na povsem novem pastoralnem področju. Bežno sem ga poznal, ker sem bil v stiku s sobrati Bucikom, Rotom in Zdešarjem. Posebno vez je predstavljala revija Naša luč, ki jo je urejal Branko Rozman. Osebno sem ga spoznal kasneje. Prebiral pa sem revijo v Celovcu. Na to pastoralno nalogo me je opozorila situacija v naši vasi. Med počitnicami nisem našel doma skoraj nikogar od svojih sošolcev. Vsi so bili na delu v tujini. Na vasi so se pojavili novi delovni stroji v kmetijstvu. Televizijski aparat je prišel iz Nemčije. Pojavil se je VW golf ali Oplovo najnovejše vozilo. Možje in fantje so bili v Nemčiji. Ti ljudje potrebujejo duhovno oskrbo. Odgovornim v Cerkvi sem najavil svojo pripravljenost, če se bo kdaj pokazala potreba za to pastoralno delo.

Zelo neveden sem bil, ko sem prišel med vernike v Oberhausen. Našel pa sem urejeno in delovno sposobno ekipo sodelavcev. Takrat še ni bil čas za voljen in cerkveno priznan župnijski svet. Udba je imela povsod prisotno uho. Verniki so sodelovali iz lastne pobude. Nobena organizirana oblika sodelovanja ni bila smiselna. Sodelovanje pa je bilo utečeno. Na prvem sestanku župnijskega odbora sem bil tako nervozen, da sem se za svoj nastop umaknil s sedeža in se sprehajal pred sodelavci ter razlagal svoj pogled na naloge, ki nas čakajo. Tega niso bili navajeni. Šele kasneje sem zvedel, kako nenavadno se jim je zdelo moje početje. Zaskrbelo jih je, ali sem normalen. Kmalu smo se ujeli in sodelovanje je slonelo na odgovornosti ekipe v Oberhausnu. Organizirali smo romanja, slovenski dan, kulturni dan, materinski dan, pustovanje, binkoštno srečanje, miklavževanje ... Največji obisk je bil na binkoštnem srečanju, ki smo ga pripravili prva leta vzajemno s slovensko misijo v Kölnu (vodil jo je Martin Mlakar), kasneje pa v naši režiji s pomočjo sodelavcev iz vseh skupnosti. Udeležba do tisoč ljudi sprva je seveda kasneje pojemala. Vendar sta dva naslednika uspela do ukinitve župnije obdržati to srečanje. Kljub vsemu še vedno z 200 udeleženci. Koliko požrtvovalnih prostovoljnih ur so prispevali verniki, je zapisano v nebesih.

FOTO: Tatjana Splichal

Gotovo ste doživeli razliko med pastoralo za zdomce takrat, ko ste začeli, in danes?

Razlika je velika. Razmere so se spreminjale, da človek komaj dohaja. Nazorno to povedo številke. Sto do dvesto vernikov pri nedeljski maši je v neki skupnosti vztrajalo 20 do 30 let, potem pa je v par letih udeležba padla na 35 udeležencev. To so dejstva, ki sem jih videl in doživljal. Pastoralne naloge je treba sproti prilagajati, saj gre za službo človeku v konkretni situaciji. Presoja stanja ima dve plati. Duhovnik se prej kot verniki zave, kaj je preživeto. Na razpolago ima svojo statistiko. Bolj kot ta mu delovanje določa škofija, ki ureja pastoralno oskrbo priseljencev po svojem ključu. Ta je sociološkega značaja (upošteva števila), pastoralni vidik (odnos do človeka) je na drugem mestu. Izseljenski duhovniki smo poskušali ublažiti to razlikovanje po možnostih, ki smo jih imeli. V nedogled to seveda ne gre. Ko ni več duhovnikov in je vernikov vse manj, je potreben rez. Pomembno je, da se to ljudem pravočasno naznani in dogovorjeno izpelje.

Katerih slovenskih duhovnikov, vaših predhodnikov in tudi sopotnikov, se posebej spominjate?

Odgovor na to vprašanje je zelo individualen. Je vpogled z mojega zornega kota brez znanstvene širine. Je zgolj osebni spomin. Imena, ki mi najprej pridejo pred oči, so: mons. Ignacij Kunstelj, naslednik škofa Rožmana na mestu narodnega ravnatelja za pastoralo Slovencev po svetu, mons. Valentin Zupančič, ki ga osebno nikoli nisem srečal, mons. Vinko Žakelj, prelat Ignacij Čretnik, večkratni predsednik Zveze p. Fidelis Kraner, p. Damijan Furlan, Ciril Lavrič, Ciril Turk, dr. Branko Rozman, urednik revije Naša luč, dr. Janez Zdešar, delegat za pastoralo Slovencev v Nemčiji ter dolgoletni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi, Alojz Škraba, Jože Puš. Vsi navedeni so že pokojni. Med mlajšimi +Jože Bucik, Ludvik Rot, +Vili Stegu, +Ludvig Počivavšek, +Anton Štekl, +Janez Rihar. Omenjenih je za eno pest, v resnici jih je za več naročij. Ko sem prišel mednje, nas je bilo v Evropi več ko 40, danes jih je pet in dva upokojenca.

Zakaj se jih spominjam? Za vsakega od navedenih bi potreboval list papirja ali dva, da bi opisal ta zakaj. To tu ne gre. Za vsakim imenom pa je življenje in delo, ki so ga opravili za ljudi, za vernike, s katerimi so živeli kot pastirji v duhu in poslanstvu evangelija. To je skupnost Jezusovih učencev, Cerkev.

Kako ste postali urednik glasila za izseljence Naša luč? Zakaj je glasilo pomembno?

Revijo so ustanovili leta 1952, potem ko je bil leto prej na prvi pastoralni konferenci izseljenskih duhovnikov v Evropi sprejet sklep, da je mesečnik za begunce in izseljence potreben. Ko je dr. Brako Rozman prišel iz Argentine v München, je prevzel uredniško nalogo in jo opravljal do upokojitve. Našo luč je postavil tako vsebinsko kot oblikovno na zelo soliden strokovni nivo. V dneh vojne za samostojno Slovenijo je odšel v Slovenijo in kmalu potem naznanil odhod z uredniškega mesta. Pojavilo se je vprašanje o obstoju revije. Precejšen del sobratov je bil mnenja, da je zaključek neizogiben. Na predlog predsednika Zveze Jožeta Drolca je prišlo do sklepa, da si vzamemo čas za trezen premislek. Odgovornost je najprej sprejel on. Povsem nevešč sem za njim sprejel nalogo, da ohranimo revijo. Če se izkaže, da je projekt pretežak zalogaj, bo v letu ali dveh slika jasnejša in odločitev lažja. Revijo smo prenesli na založbo Družina in našli sodelavca Ljuba Bekša na mestu odgovornega urednika. Ostal sem 30 let glavni urednik in se naporov navkreber in navzdol spominjam pretežno zadovoljen. Potrjevali so ljudje, ki so z veseljem čakali vsak mesec na naslednjo številko. V šestdesetih letih 20. stoletja je dosegla naklado 30.000 izvodov, danes ima tisoč naročnikov. Revija se seli na spletno izdajo. Stroški na papirju so previsoki. Zaradi tega je zamrlo več revij in časnikov za izseljence v zadnjih dveh desetletjih. Slovenska država nima tiskanega medija za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nima tudi poljudno znanstvene publikacije, ki bi seznanjala slovensko javnost o situaciji zamejcev in izseljencev, o njihovih potrebah in naporih za obstoj. Če uspe ohraniti revijo na daljši rok, bo potreben posodobljen uredniški koncept.

Kako gledate na svojo duhovniško pot?

Navdušen sem in predvsem hvaležen. Gospod je izpolnil svoje obljube, čeprav svojih nisem uspel udejanjiti povsem po dani besedi. Gospod je usmiljen. Verujem in se izročam v roke Božje pravičnosti in usmiljenja. Kaj sodijo ljudje, me ne vznemirja. Tudi sam se ne sodim. Sodba je Božja, pravi Pavel v svoj zagovor pred ljudmi.

Poskušal sem biti med učenci, ki jih je poslal po dva in dva v mesta in vasi. Marsikdaj sem se počutil sam, danes vem, da nisem bil sam. On je bil z menoj in me postavil med farane, ki jih je po krstu prištel med svoje. Bil sem med njimi z nalogo oznanjevanja. Njegove prisotnosti in njegovega dela nisem vedno zaznal ob srečanju z njegovimi učenci, ker sem videl njihovo zunanjo podobo, ne pa njih src. Gospod pa je videl v globine. Bil sem vedno znova pretresen, ko mi je kdo odkril zagrinjalo do svojega srca v zaupnem pogovoru ali pri spovedi. Odkrival sem, kako blag in velikodušen je Bog do nas ljudi ter kako majhen je človek pred njim, četudi je duhovnik po njegovi volji in izbiri.

Smešen dogodek včasih pojasni vsebino bolje kot modrovanja in razprave. V Dolenji vasi sem pred župniščen naletel na moža, ki me je iskal, in se zapletel z njim v pogovor. Želel je potrdilo za botra. Precej robato sem mu oponesel, da ga bolj redko vidim ob nedeljah pri maši. Ni mi ostal dolžan in z nasmeškom prerokoval: "Gospod župnik, boste videli, kako zabavno bo na sodni dan ob treh popoldne." Kaj pa bo takrat, sem vprašal. "Župniki pridejo na vrsto," mi je naznanil. Porogljivo sem odvrnil, da v Svetem pismu tega ni. V njegovi zadevi pa sva se potem dokaj hitro sporazumela. Ostal mi je v spominu, ker njegova ostrica zadene žebljico na glavico. Božja pravičnost ne gleda na osebo, ampak na dela in zvestobo krstni zavezi.

Janez Pucelj, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik in Izidor Pečovnik na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah 4. avgusta 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Veliko hodite na Svete Višarje (srečanje treh Slovenij). Kaj vam pomenijo?

Svete Višarje lahko gledamo kot ključno stičišče slovenske poselitve na zahodni strani naše jezikovne in kulturne prisotnosti v Evropi. Pri tem je treba vedeti, da je to duhovno središče treh etničnih skupin in štirih jezikov. Tu so od vekov prisotni v krščanskem duhu Slovenci, Nemci in Italijani. Trem jezikovnim skupinam se pridruži še furlanščina, jezik prebivalcev v nižavah pod goro milosti na italijanski strani. Prišteti bi morali po božji pravici še rezijanščino kot slovenski dialekt. V Žabnicah pod Višarjami se je rodil dr. Lambert Ehrlich, oče slovenske državniške zavesti. Ustrelili so ga na Streliški ulici v Ljubljani leta 1942. Negova »krivda« je bila, da je imel jasen alternativni program za slovensko samostojnost, ki je bil nasproten komunistom. Videc in prerok evropske prihodnosti v edinosti pod krono višarske Kraljice miru. Njen simbol najdete v zvezdah evropske zastave.

Janez Pucelj med nagovorom romarjem treh Slovenij na Svetih Višarjah 6. avgusta 2017. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj vam pomeni biti duhovnik?

Duhovnik se mora sprijazniti s svojo poklicanostjo, s poslanstvom, ki ga je prejel in sprejel. Tega se uči ves čas od prvih slutenj, prvih nagibov za duhovniško služenje ljudem do zadnjega dneva življenja. Stalno mora preverjati svoje poslanstvo in naloge pred obličjem Boga ter z ozirom na ljudi, ki jim je postavljen za duhovnega očeta. Oznanjevanje nauka in delitev Božjih darov odrešenja ni dovolj. Dojeti in izoblikovati je treba očetovstvo, ker zastopa Očeta v nebesih, bratstvo, ker zastopa odrešenika Kristusa Jezusa, Božjega Sina, materinstvo, ker zastopa njegovo Mater Marijo, po kateri je prišel med nas kot človek, njen sin in naš brat. Spominjam se, da mi je bil pri študiju bogoslovnih ved najtežji problem usklajevanje življenja, mišljenja, navad ... na resnico živega Boga med nami, na Jezusa, ki naj ga ne le poskušam razumeti, ampak tudi posnemati. Hoditi za njim.

Pomemben mejnik je trenutek, bolje rečeno stanje odločitve, in sklep: To hočem, ker me je zgrabila moč, ki je ne morem premagati. Lahko jo zavržem, vendar se potem razplamti notranji ogenj, ki peče kot izdaja. Gospodar življenja me kliče in me pošilja na delo v njegov vinograd. Takrat veš, da ni možen noben izgovor več, nobeno sprenevedanje v sebi, še manj pred obličjem Najvišjega. Kljub strahu zaradi osebnih slabosti, nedoraslosti, grešnosti ... V vsej nemoči veš za zagotovilo: "Dovolj ti je moja milost!" Skočiš v morje, čeprav si nevešč plavanja.

Vsebino duhovniške službe nove zaveze je opredelil apostol Pavel v pismu Hebrejcem: "Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona. Tako tudi Kristus ni sam sebe poveličal, da je postal véliki duhovnik, ampak ga je poveličal tisti, ki mu je rekel: Ti si moj sin, danes sem te rodil, kakor pove tudi drugje: Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu."

Temelj duhovniškega poklica je Jezusovo duhovništvo, ki je izpolnitev Očetove volje. Zato je duhovnik posnemovalec Jezusa Kristusa. Koliko to zmore, koliko je prepričljiv svojim sopotnikom faranom, je sad iskrenosti in preprostosti v veri ter življenju. Biti duhovnik je velik izziv, vsaj tako velik, kot je biti sozakonec, biti mati in biti oče. V enem in drugem gre za zvestobo poslanstvu, za posnemanje tiste zvestobe, ki jo ima Bog do človeka in vsega stvarstva. Starši so posredniki zemeljskega, duhovnik pa v službi večnega.

Duhovnik ni večji, kot so drugi ljudje, kajti vsi so poklicani, da opravijo življenjsko nalogo, ki so jo prejeli od zgoraj in jo sprejeli iz spoznanja Jezusa Kristusa. Duhovnik ne daje ničesar svojega. Velik je evangelij, ki ni njegov, ampak Gospodov. Zato je vera vanj tako velika in resnična stvarnost, luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Dar, za katerega nikoli ne bomo dovolj hvaležni tistim, ki so nam ga sporočili ter izročili v besedi in pričevanju. To je temelj splošnega duhovništva vseh krščenih. Mednje spada tudi duhovnik, ki dodatno sprejme še poslanstvo dvanajsterih apostolov. Nihče ni sam. Bratje in sestre hodijo skupaj v oporo, ko omagujemo, v spodbudo, ko je treba delati dobro vsem in vsakomur tudi preko svojih moči. Duhovna moč se v slabosti spopolnjuje, pravi Duh, ki ga pošilja Beseda. Kdor ga sliši, posluša in se mu preda, postaja močan znotraj in se ne ustraši zunanjih viharjev.

Nekaj poguma je že treba za veselje evangelija, ki ga drugje ne najdeš. Odpovedi so le pospravljanje svojega nereda ter postavljanje prvotnega reda, kakor ga je Bog dal, v tihi sobici svojega srca in duše, kar zahteva budnost in stalen napor. Naravni človek postaja božji človek. Žival se upira verigi, preden dojame, da je pri gospodarjevih jaslih še najbolje zanjo. Nam ljudem je priklenitev na Jezusa prostovoljno, svobodno, pogumno dejanje vere. Je junaštvo za vse. Brez Boga pa to ne gre.

1/4