V pričakovanju njegove beatifikacije je o stricu spregovorila nečakinja Amalia Luciani, ki je za spletni portal Radia Vatikan podelila nekaj spominov na strica iz otroštva in o zadnjem srečanju z njim pred konklavom, javnosti pa je zaupala tudi anekdoto o otroški navihanosti.

Stric, kakršnega bi si vsak želel

Lucianijeva je za spletni portal Vatican News povedala, da je bil svetniški papež za svoje nečake »poseben stric: stric, kakršnega si vsak želi. Kadar je prišel domov, nikoli ni nikogar oštel. Če že, je imel resen, zaskrbljen obraz, vendar se mu je potem vedno povrnil nasmeh,« je pojasnila hči Edoarda Lucianija, brata papeža Janeza Pavla I.

Morda ne bo druge priložnosti za blagoslov stanovanja ...

Zadnje srečanje pred konklavom

Svojega strica je nazadnje videla poleti leta 1978, malo preden se je udeležil konklava. Z avtom jo je peljal v Belluno, kjer je živela in je imela v najemu stanovanje. Med potjo jo je tedanji beneški patriarh vprašal, če lahko blagoslovi stanovanje, ona pa je zaradi pomanjkanja časa odgovorila, da bi bilo bolje, če bi prišel drugič. »Morda ne bo druge priložnosti,« je skoraj preroško odgovoril skorajšnji papež. Nečakinjo je vprašal, če je izobesila križ in ko je odgovorila pritrdilno, je dodal, da je potem tako, kakor da bi že prišel blagoslovit njeno novo bivališče.

»Še naprej blagoslavljaj moj dom«

Amalia ganjena pove, da je v dnevni sobi obesila fotografijo Janeza Pavla I. in se spominja predvsem težavnih trenutkov v zakonu, ko je kdaj tudi spala na kavču. Takrat je vedno gledala stričevo fotografijo in ponavljala: »Še naprej blagoslavljaj moj dom.«

Papež Janez Pavel I. bo danes razglašen za blaženega. FOTO: Vatican Media

Otroška navihanost

Nečakinja se spominja tudi pripovedi svojega očeta, ki je bil pet let mlajši od Albina. »Bila sta usklajena, kot prijatelja, ki skupaj kaj 'ušpičita'.« Na vprašanje, ali je Albino Luciani že kot otrok kazal znamenja glede svoje prihodnosti, Amalia z nasmehom odgovori: »Sploh ne.«

Ob tem pove, kako sta se brata igrala z drugimi otroki v domačem kraju, in anekdoto v zvezi z lovom na zaklad, ki se je končal z žrebanjem nagrad. »Na koncu si izžrebal listek in za nagrado dobil igračo iz borovega storža ali svinčnik, včasih pa tudi čokolado, saj so jo nekatere deklice dobile od očetov, ki so bili v Ameriki.«

Mali Albino in bratec Edoardo sta s pomočjo zvijače dobila vsak svojo tablico čokolade.

Ko je bil čas za žrebanje, je mali Albino bratu Edoardu, ki še ni znal brati, pokazal, kateri listek naj izvleče, in enako je storil tudi sam. Tako sta oba dobila čokolado. Ko ga je Edoardo vprašal, kako je to storil, mu je razkril trik: nekako je našel način, da je napisal nagrado na zunanji strani listka.

Po besedah Amalie Luciani ta anekdota kaže, da lahko vsi postanemo svetniki: »Vse, kar moraš storiti, je, da si to želiš in si za to prizadevaš.« K temu smo poklicani vsi krščeni, spodbuda na tej poti pa nam je lahko tudi odkrivanje življenja in duhovnosti novega blaženega.