Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo

Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.

Goduje 14. decembra.
Mlad karmeličanski redovnik Janez je zaradi razočaranja, ker je njegov red preveč zajel posvetni duh, že razmišljal, da bi prestopil h kartuzijanom. Ko pa se je srečal s Terezijo Veliko, ga je njena ideja prenove ženske veje reda popolnoma prevzela, tako da se je odločil, da ji pri tem pomaga in se loti reforme moških samostanov. Ob začetnem uspehu je kmalu doživel tudi ostro nasprotovanje, bil celo zaprt, dokler ni njegove reforme potrdil papež Gregor XIII. Za Janeza od Križa velja, da je dal reformi, ki jo je začela in vodila Terezija Velika, globoke duhovne temelje.



Ime: Rodil se je kot Janez de Yepes Álvarez. Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.

Rodil se je 24. junija 1542 v mestecu Fontiveros v stari Kastiliji, Španija,

umrl pa 14. decembra 1591 v Ubedu v Andaluziji, Španija.

Družina: Bil je najmlajši od treh otrok v družini plemiča Gonzala de Yepes in Katarine iz revne družine. Mati je bila prijetna, globoko verna in krepostna žena, oče pa je umrl, ko je imel Janez komaj dve leti in pol.

Študij: Sprva se je poskusil izučiti kakšne obrti (tesarstvo, krojaštvo, slikarstvo in rezbarstvo), pa mu ni šlo, ker je bil preveč neroden. Bil pa je nadarjen za študij, zlasti za književnost in latinščino, ki se ju je učil pri jezuitih v Medini del Campo, filozofijo in teologijo pa je študiral v Salamanki.

Sodobniki: sv. Terezija Velika, slikar El Greco, plemič in zaščitnik Alfonzo Alvarez de Toledo, sv. Peter Kanizij, Robert Bellarmin, papeža Julij III. in Gregor XIII.

Skupnost: Bosonogi karmeličani so reformirana veja karmeličanskega reda, ki živi po prvotnih strogih pravilih.

Postaje: Janez je vstopil v karmeličanski red 24. februarja 1563 in živel najprej v Medini del Campo, nato pa v reformiranem samostanu v Durvelu. Pet let je bil spovednik in duhovni voditelj v ženskem samostanu v Avili, bil devet mesecev zaprt v samostanski ječi v Toledu, pobegnil v samostan Almodovar del Campo, nato pa opravljal različne službe še v več drugih samostanih.

Kreposti: Bil je globokega in bistrega duha, vseskozi ga je v življenju vodila ljubezen do resnice, čutil je, da se mora posvetiti molitvi in kontemplaciji. Prizadeval si je, da bi v vsem postajal vedno bolj podoben Kristusu. Bil je človek velike ljubezni, pa tudi velikega telesnega in notranjega trpljenja.

Dela: Poleg pisem in drugih spisov: Temna noč duše, Duhovna pesem, Vzpon na goro Karmel, Živi plamen ljubezni – vsa dela so prevedena tudi v slovenščino.

Zavetnik: Velja za zavetnika kontemplativnih redov, mistične teologije, mistikov, španskih pesnikov in letošnjega dneva mladih.

Upodobitve: Upodabljajo ga v belo-rjavi redovni obleki, zatopljenega v molitev ali v zamaknjenju. Njegovi atributi so križ, knjiga, tudi pero in orel (kot simbol navdihnjenja).

Beatifikacija: 25. januarja 1675 ga je za blaženega razglasil papež Klemen X., 27. decembra 1726 za svetnika papež Benedikt XIII., za cerkvenega učitelja pa 24. avgusta 1926 papež Pij XI.

Goduje: 14. decembra.


Duhovna pesem
Odlomki iz pesnitve (kitice 1, 2, 6, 7, 9 in 10)

Le kje se skrivaš,
Preljubi? Zakaj si me v vzdihih zapustil?
Kot jelen si mi ubežal,
potem ko si me že ranil;
kličoč sem ven pohitela, a tebe nikjer ni več bilo.

Pastirji, ko se povzpnete
na planino od staje do staje,
če srečate morda med potjo
njegá, ki silno ga ljubim,
povejte, kako medlim, trpim in zanj umiram. /…/

Ah, kdo me bo ozdravil?
Daj, res se sedaj mi izroči
in nič več ne pošiljaj
mi svojih odposlancev,
ki mi na vprašanja odgovora ne vejo.

In vsa misleča bitja
ti milosti tisoč poznajo,
a meni le rane zadajo,
tako da že umiram
ob neznanem, o čemer jecljajo. /…/

Če že srce si mi ranil,
zakaj ga nisi ozdravil?

In če si mi ga ukradel,
zakaj si zdaj ga zapustil?
Zakaj si plena nisi odnesel?

Pogasi moje muke,
drug nihče pogasiti jih ne more.
Očem se mojim pokaži,
edini si njihova luč,
le zate jih hočem imeti.


Sv. Janez od Križa († 1591),
ki ga imenujejo tudi mistični doktor