Kako se spominjate začetkov Stične mladih?

Leto 1981 je bilo leto pokoncilskega vrenja in mladine po župnijah ni manjkalo. Takrat sem bil v Stični župnijski upravitelj, zato sem bil zraven že od vsega začetka. V tem času so se ustanavljali novi odbori, predvsem odbor za študente, ki ga je vodil dr. Rudi Koncilija, sledil je odbor za mladino, ki ga je vodil Janez Oberstar. 

Študenti so takrat med poletnimi počitnicami hodili v Taize in Rudi Koncilija je v Slovenijo povabil priorja Rogerja. Možnosti in prostorov za srečevanje takrat ni bilo veliko, samostan pa je bil zato primeren prostor. In tako se je razvila Stična.

Vodnjak na samostanskem dvorišču. FOTO: Helena Adamič

Kako je potekala organizacija prvega srečanja?

Pomoč glede organizacije je prišla tudi iz mladinske pastorale, pa vendarle je prva leta vse slonelo na stiški mladini, vse od priprav do pospravljanja prizorišča. Odbori so uredili vse potrebno, tudi škofje (iz treh škofij) in duhovniki, tako se jih je na srečanju zbralo prek 200. A glavni je bil vsekakor brat Roger.

On je izžareval neko posebno duhovnost, spomnim se, kako je tukaj nagovarjal mlade, kako naj bodo te skupine povezane z župnijo. (Janez Novak)

Ko je brat Roger odšel, je bila ta mladina tako navdušena, da so naslednje leto rekli, da se želijo ponovno srečati s škofi, in dejansko je bil obisk naslednje leto tolikšen, kot prvo. Za Stično samo je bil to velik dogodek, prej se je gledalo sumljivo na vsak obisk, potem pa se je v Stični kar naenkrat pojavilo 6000 mladih. Za obisk so bili organizirali posebne vlake iz Novega mesta, Ljubljane, Maribora, še celo Murske Sobote. Vsa ta množica je tisti dan prinesla v župnijo posebno vzdušje. 6000 ljudi je bilo tisti dan brez kosila, za seboj pa so, ko so odšli, pustili precej nereda.

Srečanje je bilo namenjeno verni mladini, videl pa si tudi pijane udeležence. Prva leta smo se tudi zelo borili s tem, kako omejiti, da mladina s seboj ne bi nosila alkohola. Z vsemi trgovci okrog smo se dogovorili, da so takrat alkohol umaknili s polic, mi pa smo jim dali kompenzacijo.

Pomoč glede organizacije je prišla tudi z mladinske pastorale, pa vendarle je prva leta vse slonelo na stiški mladini. FOTO: Helena Adamič

Kako je prvo srečanje potekalo?

Začelo se je s sveto mašo. Taizejski bratje so prišli v sprevodu v cerkev, po maši so bili nagovori, spomnim še nadškofa Šuštarja, brata Rogerja, bil je tudi naš opat Nadrah, ki je mlade nagovoril. Potem se pa mladi še med seboj družili, dokler niso odpotovali z vlakom.

Ko je prišel Roger, prišel je še z dvema bratoma, smo v samostanu pripravili sobe, ampak je spal na vrtu v svojem avtodomu. Spal je tam, tam je tudi jedel, kakor da nas noče motit. Ne vem, v čem je tičal razlog.

Že na prvem srečanju je bila cerkev premajhna, bila je nabita polna, vsi so bili po stranskih oltarjih, nekatere so bili še celo po oltarjih. Leta 1986 so začeli srečanje na gimnazijskem dvorišču takrat je bila tudi še gimnazija. Srečanja so bila potem tu približno 10 let, nato smo jo preneseli na dvorišče pred cerkvijo, kjer je tudi zadnja leta.

Ali pa recimo navdušenje med mladimi je bilo tako, da so prišli tudi tisti, ki niso prišli iz verskih razlogov. Kamor je šla množica, tja so šli tudi oni. Odprli smo jim kor, in ko so gledali na maševanje so se spraševali, zakaj je na mizi toliko pokalov. Tudi takšna mladina je prišla, koliko so odnesli, ve Bog sam, lahko da kakšnega tudi na takšen način poklical k sebi.

Kakšna je bila vaša izkušnja z bratom Rogerjem?

Ko je prišel Roger, prišel je še z dvema bratoma, smo v samostanu pripravili sobe, ampak je spal na vrtu v svojem avtodomu. Spal je tam, tam je tudi jedel, kakor da nas noče motit. Ne vem, v čem je tičal razlog.

V prostorih stiškega samostana je bil prej tudi gimnazija. FOTO: Helena Adamič

Kaj se je organizacija pričela po prvem srečanju spreminjati?

Z leti se je pristop k srečanju začel organizacijsko spreminjati, po koncu se je vsako leto sestal odbor za študente in mladino in pregledal pomanjkljivosti, ki so se vsako leto izboljševale. Potem so začeli te dolžnosti prelagati na druge in odbor, leta 90 so se stvari sprostile. Milan Knep je začel stvari spreminjati organizacijsko, da so prišla za to tudi sredstva. Zadeva se je pričela razvijati sama po sebi in postala tradicionalna. Vsako leto je bilo tudi več skupin. Kasneje smo morali za prizorišče izdelati tudi posebne odre.

V naslednjih letih so udeleženci pričeli z delom po skupinah. V našem sadovnjaku so vse razdelili v skupine po 20. Ko je bilo lepo vreme, je bilo to idealno, potem so prišli skupaj k maši. V naslednjih letih se je programu priključil šport, predstavitve, eno leto je bilo izrazita delitev na skupine, da jih je bilo polno po celem vrtu. Ampak v taki množici gre tudi čas tako hitro, preden so se razporedili. Vsako leto je prineslo kaj novega, prišli so novi ljudje in kolikor je ljudi, toliko je idej.

Samostansko dvorišče. FOTO: Helena Adamič

Kakšna se vam zdi Stična mladih danes?

Mislim, da danes bistvenih razlik ni. Tudi zdaj sem prepričan, da bodo eni prišli zaradi prijateljev, povabila, drugi bodo iz globoko verskih razlogov. Je pa življenje danes drugačno, kot je bilo takrat. Se spomnim, kako se je včasih po župnijah pripravljalo na Stično, vsi so morali opraviti spoved, danes pa tega še slišal ne boš. A v glavnem je tako, da se udeleženci tudi na tak način s srečanjem, bogatijo.