Zavetnik Češke, imenovan po rojstnem kraju Nepomuku na Češkem. Starši so si ga izprosili od Boga. Zato so mu dali ime Janez kakor Zaharija in Elizabeta svojemu prav tako od Boga izprošenemu sinu. Dete je bilo šibko in je zbolelo na smrt. Starši so se spet zatekli k božji Materi. Dete je ozdravelo in se okrepilo. Dvakrat od Boga darovanega edinca so iz hvaležnosti namenili za božjo službo. Janez je postanal duhovnik in kanonik pri stolni cerkvi sv. Vida v Pragi. Odločni in pobožni škof Jan Jenštejn ga je leta 1389 izbral za generalnega vikarja, kar je bilo znamenje, da ga postavlja tudi v javnosti za svojega namestnika in prvo zaupno osebo.

Ta čas je hotel češki kralj Vaclav IV. spraviti Cerkev na Češkem pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja, Jana (Nepomuk in Jenštejn) pa tega nista dopustila. Kralj je hotel zmanjšati obseg praške nadškofije s tem, da bi za svojega privrženca Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Po opatovi smrti je kralj menihom prepovedal voliti opata, toda menihi ga niso ubogali, temveč so izvolili novega opata in prosili nadškofa, naj ga potrdi. V nadškofovi odsotnosti je to storil generalni vikar Janez Nepomuk - seveda po nadškofovih navodilih. S tem si je nakopal kraljevo jezo.

Ker se nadškof na kraljevo zahtevo po nasvetu Janeza Nepomuka ni hotel vrniti v Prago, je dal kralj zapreti Janeza in več kanonikov. Za glavnega upornika je kraljevo sodišče spoznalo Janeza Nepomuka. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. O teh dogodkih je napisal natančno poročilo in ga predal papežu Bonifaciju IX. nadškof Jenštejn sam.

Po kraljevi smrti (1419) so začeli dodajati temu resničnemu poročilu nove podrobnosti, med njimi tudi to, da je bil Janez Nepomuk kraljičin spovednik in da ni hotel kralju izdati njenih grehov. Novi spisi so ga slavili kot žrtev spovedne molčečnosti. Nastalo je nešteto slik in kipov, ki ga že od leta 1602 predstavljajo z znamenji mučeništva, s križem v roki in z roko na ustnicah.

Goduje 16. maja.