Vsaka skupina je neznanka, niti dve nista enaki. In niti dva najstnika med njimi se na moje nagovore ne bosta odzvala popolnoma enako. Kljub več kot desetletnim izkušnjam dela z mladimi se pred njimi še vedno vsakič znova počutim nepripravljenega, v nekem smislu celo nemočnega. In mislim, da je prav tako. Čeprav ni prijetno, ne bi želel, da je drugače.

In mislim, da to, kar opisujem, ni le osebna izpoved vsakega iskrenega pričevalca, ampak je opis dogajanja v celotni Cerkvi. Prav zato me tudi vedno, kadar sem v kakem kontekstu pozvan, da povem ali napišem svoje razmišljanje o pastorali mladih, prevevajo ti občutki. Nimam namreč metode, znanja, sporočila, ki bi bilo ključ do uspešne evangelizacije mladih. Vem le to, da so mladi še dovolj otroški, da so iskreni in neposredni, hkrati pa že dovolj odrasli, da niso naivni. Zato jim ne morem oznaniti nečesa, česar ne poznam. Če želim, da mladi srečajo Jezusa v svojem srcu, ga moram tudi sam najti tam – v njih. Zato je delo z njimi zame vedno znova izpraševanje vesti in iskanje Jezusovega obraza v njih.

Če želim, da mladi srečajo Jezusa v svojem srcu, ga moram tudi sam najti tam – v njih.

V trenutku, ko bi se pred njimi počutil, kot da jih poznam, kot da vem, kaj morajo vedeti in znati ali kako se morajo obnašati, da bodo dobri, bi zgrešil bistveno nalogo sebe kot oznanjevalca – namreč da pred njimi spreobračam sebe. Seveda moram jasno vedeti, kam jih želim pripeljati, a v trenutku, ko bi se mi zdelo, da sem sam že na tem cilju, bi bil od njega najbolj oddaljen – in takrat bi jih namesto k srečanju z Jezusom vodil k sebi.

Vidimo samo svoje prazne klopi

Če poskušam povedati bolj naravnost: težava Cerkve je, da mlade namesto k Bogu skuša voditi k sebi. Ni nam toliko mar za njihovo srečanje z Odrešenikom kot za to, da bo naš sistem deloval nemoteno.

In to se ne dogaja samo pri mladih. Mislim, da je to pogosto odsev splošnih prioritet Cerkve. Namesto Njegovega Duha v svojih srcih obnavljamo stene okrog Njegovega tabernaklja, da bi ostal trdno zazidan tam, kamor smo ga postavili – oziroma kamor so ga postavili naši predniki – in da razpadajoči zidovi, razbita okna in črviva vrata ne bi bili preveč jasno znamenje duhovnega stanja Cerkve, ki jo predstavljajo.

Odhajanje mladih nas ne skrbi zaradi njih, ampak zaradi nas.

Odhajanje mladih nas ne skrbi zaradi njih, ampak zaradi nas. Skrbi nas, ker so naše cerkve prazne. Ker nimamo animatorjev za oratorij. Ker nimamo voditeljev birmanskih skupin. Ker nimamo mladinskega zbora. Ker ne vemo, kdo bo nadomestil umirajoče duhovnike, kdo bo molil za nas, ko umremo … Pred očmi imamo svoje potrebe, ne njihovih.

Ne zanima nas, kam so odšli mladi in katera žeja jih je peljala tja. Ni nam žal za njihove rane, ki bodo ostale nezaceljene, ker jih nismo zmogli pripeljati do Njega, ki bi jih lahko ozdravil. Zelo redko pomislimo, da smo jim morda povzročili ali poglobili sami s svojim vase zagledanim pristopom. Ne skrbi nas, v kakšne stiske bodo zašli, ker jim nismo znali pokazati Odrešenika. Ne sprašujemo se o tem, kam so odšli in kaj se bo tam z njimi zgodilo, ker nam ni zares mar. Vidimo samo svoje prazne klopi in ranjen ponos, ker nam dajo jasno vedeti, da nismo opravili svoje naloge.

Ko to pišem, se zavedam, da Cerkev v svojem osnovnem pomenu res pomeni Kristusovo skrivnostno telo in da v tem smislu voditi k Cerkvi pomeni tudi voditi h Kristusu. Težava pa je, da je naša ljuba Cerkev hkrati s Kristusovim telesom tudi vse kaj drugega. In da nas, njene člane, pogosto najbolj skrbi prav za to – vse drugo. Delujemo nekako tako, kot da bo Bog svoj »Božji« del že naredil, mi pa se moramo ukvarjati z vsem zunanjim. »Bog bo že preživel,« si rečemo, »saj je sam rekel, da Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala. In da bo z nami do konca.«

Kar nekako verjamemo, da bodo darovi, ki nam jih je Gospod zaupal v oskrbo, delovali sami od sebe.

Kar nekako verjamemo, da bodo darovi, ki nam jih je Gospod zaupal v oskrbo, delovali sami od sebe. »Saj imamo zakramente pa apostolsko nasledstvo pa svetnike, da Svetega pisma sploh ne omenjamo …« Zavedam se, da Božja milost pogosto deluje na neviden in nerazumljiv način. Vem pa tudi, da Bog želi sodelovati z nami pri gradnji svojega kraljestva in da zakramenti pridejo tudi s težo odgovornosti. Jasno je povedal, naj varujemo, kar je sveto in naj biserov ne mečemo svinjam (Mt 7,6).

Past trgovanja z Bogom

Ni si težko predstavljati, kakšno sporočilo dajemo tako mladim kot odraslim, ko so pogoji za pristop k zakramentom samo zunanji ali pa jih sploh ni. Kako naj mladi zaznajo, da zakrament ni samo zunanja ceremonija, če jim za pristop ni treba narediti nič drugega, kot biti ob pravem času na pravem mestu? Kako naj cenijo dar, ki si ga sploh ne želijo, mi pa ga delimo vsem, ki se tam po naključju pojavijo?

Kako naj mladi zaznajo, da zakrament ni samo zunanja ceremonija, če jim za pristop ni treba narediti nič drugega, kot biti ob pravem času na pravem mestu?

Mislim, da si streljamo v koleno, ko zakramente delimo kot po tekočem traku in jih kot storitev podelimo vsem, ki jih starši dostavijo pred naš prag. Vem, samo Bog vidi v srce. In nismo poklicani, da bi bili sodniki svojih bratov. Smo pa poklicani, da bi bili varuhi svetega. V dobi, ko je vse dostopno in je vsega na pretek, ko beremo še o inflaciji šolskih ocen, mladi ne potrebujejo popustljivosti niti pomilovanja in pokroviteljske drže. Potrebujejo nekoga, ki jih bo imel dovolj rad, da jih bo ustavil in jim povedal, da obstaja nekaj, kar je večje od njih ali njihovih staršev in kar je bolj sveto od njihovih želja.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (01/2024).