Janez M. Vianney
Janez M. Vianney
Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Atributi: Na slikah je upodobljen kot župnik v roketu in s štolo.
Poznamo ga kot »arškega župnika«. Rodil se je leta 1786 kmečkim staršem. Mati mu je že kot otroku vcepila ljubezen do Boga, da je vse rad storil, kar so mu veleli, če so mu rekli: »Stori to iz ljubezni do Boga!« Kot deček je hodil s sestrico na pašo, kjer je najrajši molil, pa tudi druge pastirčke navajal k molitvi. Posebno je častil božjo Mater. Ko je moral prijeti za težko kmečko delo in je kopal v vinogradu ter se mu je zdelo, da že ne more več, si je postavil predse kipec božje Matere in kopal dalje iz ljubezni do nje. Ko je dokopal do kipca, ga je spet premaknil dalje in se z novo silo poganjal do njega.Tedaj je izbruhnila francoska revolucija. Cerkve so zapirali, duhovnike morili. Janez je prejel skrivoma prvo obhajilo v oddaljeni kmečki hiši, pred katero so zapeljali vozove sena, da bi se skozi okna ne videle goreče sveče. Svetniški duhovnik Karol Balley v sosedni župniji Ars je spoznal krepostnega mladeniča Vianneyja in ga začel devetnajstletnega pripravljati na duhovniški stan, saj je duhovnikov tako zelo primanjkovalo. Šlo je z veliko težavo: Janez je bil trde glave in že star za učenje. Toda nista obupala. In če je obupaval učenec, ga je opogumljal učitelj. Po mnogih premaganih ovirah je Janez prejel mašniško posvečenje.
Njegov očetovski prijatelj in učitelj si ga je izprosil za kaplana. Novi kaplan je bil res nekoliko boječ in neokreten, a kmalu so uvideli, kako modro zna voditi duše. Pozneje je tam postal župnik.
Z nenehno molitvijo in vsakdanjim spovedovanjem, s postom - saj je jedel le krompir - in zatajevanjem pa je arško župnijo v enainštiridesetih letih svojega župnikovanja prenovil in posvetil. Še več. Prek meja Francije je šel glas o njegovi svetosti, spovedovat so se hodili k njemu celo iz Amerike.
Poleg vsega tega je moral veliko pretrpeti. Sam je rekel: »To sem imel križev! Če bi bil ob prihodu v Ars vedel, kaj vse me čaka, bi bil pri tisti priči umrl.« Vendar svoje župnije ni zapustil. Umrl je 4. avgusta 1859 in v lepi arški cerkvi čaka vstajenja.
Goduje 4. avgusta.