V svojem trudu za dobrobit rodne dežele je na veliko področjih oral ledino.

Njegovo delo Carniolia antiqua et nova (1680–1681) je prvi poskus zgodovinopisne predstavitve Kranjske.

Na zgodovinopisnem področju ga zato lahko štejemo za Valvasorjevega predhodnika in mentorja ter prvega kranjskega polihistorja.

Zbornik Janez Ludvik Schönleben v luči novih raziskav

Založba ZRC je izdala zbornik Janez Ludvik Schönleben v luči novih raziskav, uredila ga je Monika Deželak Trojar.

Zbornik prinaša nov pogled na bogat in raznolik opus Janeza Ludvika Schönlebna, poleg Valvasorja največjega učenjaka na Slovenskem v 17. stoletju.

Raziskovanje Schönlebnovega tipa baročnega učenjaka, ki je – z gledišča današnjega časa – v svoj delokrog združil nepredstavljivo širok nabor različnih znanstvenih področij, je predstavljalo velik izziv.

Na pot njegovega polihistorstva se je zato podalo štirinajst strokovnjakov različnih področij in s skupnimi močmi skušalo osvetliti vse tisto, kar se je lahko v 17. stoletju združilo v eni sami veliki osebnosti.

Janez Ludvik Schönleben. Vir: splet

Oral je ledino in utiral pot svojim naslednikom

V raziskovalnem pogledu Janez Ludvik Schönleben ne predstavlja bele lise; k temu so zlasti v zadnjih letih pripomogle različne študije.

Vendar pa so znanstvena biografija iz leta 2017 in (mlajše) parcialne raziskave obenem razkrile, da sta Schönlebnova mnogostranska osebnost in opus tako zelo pomembna, da ju je treba še bolje raziskati in izsledke predstaviti v samostojni monografiji.

Kot polihistor, zgodovinar, genealog, mariolog, govornik in pridigar, pa tudi dramatik in filozof je namreč Schönleben v osrednji slovenski deželi Kranjski »oral ledino ter utiral pot svojim naslednikom«.

»Ta zbornik z interdisciplinarnim pristopom vsekakor uspešno zapolnjuje nemajhen del vrzeli in pri tem odpira nova vznemirljiva vprašanja, je o njem zapisala dr. Lilijana Žnidaršič Golec.

Schönlebnova knjiga Carniolia antiqua et nova (1680/81). Vir: splet

V zborniku so objavljeni prispevki 14 avtorjev

Začetek knjige osvetli Schönlebnovo življenje in delo ter ga umesti v čas in prostor razgibanega 17. stoletja.

Njeno nadaljevanje poudari njegova zgodovinopisna prizadevanja in na kratko opozori na zanimive, z njim povezane arhivske drobce.

Predstavitev nato preide na opis jezikovnih značilnosti Schönlebnove priredbe lekcionarja Evangelia inu lystuvi in jo obravnava v luči koncepta slovenskih cerkva.

Osrednji del odstira tančico z njegovega doslej le malo poznanega teološkega, filozofskega, dramskega in retorskega opusa.

Zbornik zaokroži predstavitev umetnostnozgodovinskega vidika opusa, pri čemer so v središču pozornosti ohranjene rokopisne genealogije družine Auersperg in pojem avstrijske pobožnosti (Pietas Austriaca) ter njena vizualizacija na Slovenskem.

Urednica zbornika o Schönlebnu Monika Deželak Trojar. Foto: posnetek zaslona

Urednica zbornika o Schönlebnu Monika Deželak Trojar. Foto: posnetek zaslona

Od zaključka uskoške vojne do katastrofalne kuge v letih 1680 in 1682

Andrej Hozjan je prikazal Kranjsko v 17. stoletju, od zaključka uskoške vojne do katastrofalne kuge v letih 1680 in 1682.

Janez Mlinar je pod naslovom Med univerzalno zgodovino in lokalno kronistiko ovrednotil Schönlebna in njegovo mesto v zgodovinopisju 17. stoletja.

Darja Mihelič je raziskala Schönlebnovo mesto v zgodovinopisju njegovega časa.

Janez Weiss je pod naslovom »Jaz grem spredaj, želim, da mi sledijo drugi ...« osvetlil Schönlebna kot zgodovinarja antike dežele Kranjske.

Vanja Kočevar je pod naslovom Ferdinand II. v Schönlebnovem delu Dissertatio polemica prikazal notranjeavstrijskega deželnega kneza in cesarja v očeh kranjskega polihistorja.

Julijana Visočnik je prikazala drobec iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, povezan z Schönlebnom.

Majda Merše je analizirala jezikovne značilnosti Schönlebnove priredbe Lekcionarja (1672) v razmerju do protestantske tradicije ter Čandek-Hrenove izdaje iz leta 1612.

Pietas Austriaca in njena vizualizacija v umetnosti na Slovenskem

Luka Vidmar piše o Schönlebnovi izdaji Lekcionarja in konceptu slovenske Cerkve oziroma slovenskih Cerkva.

Anton Štrukelj je raziskal Schönlebnov mariloški opus.

Matija Ogrin na osnovi Schönlebnovega rokopisa Basis ethica piše o moralni filozofiji kot vedi o značaju in spoznanju dobrega.

Monika Deželak Trojar je predstavila Schönlebna kot dramatika in njegovo dramo Haeresis fulminata.

Alen Albin Širca je predstavil Schönlebnove pridige kot literarna besedila.

Luka Ručigaj je pod naslovom Arbor genealogica (1657) šel po sledi Schönlebna in latinskih rokopisnih genealogij rodbine Auersperg.

Ana Lavrič je prikazala Pietas Austriaca in njeno vizualizacijo v umetnosti na Slovenskem, s posebnim poudarkom na Kranjski in Ljubljani.

Saša Šantel, Slovenski skladatelji. Vir: splet

Glasba na Slovenskem med letoma 1800 do 1918

Založba ZRC je izdala tretjo knjigo Zgodovina glasbe na Slovenskem, v njej različni avtorji prikažejo glasbo na Slovenskem med letoma 1800 do 1918.

avtorja: Nataša Cigoj Krstulovič, Aleš Nagode

S tretjo knjigo se zgodovinska pripoved o glasbi na Slovenskem osredotoča na dolgo 19. stoletje.

S tem zajema prelomni čas, v katerem so se temeljito preoblikovale osnove družbene ureditve in kulturnega življenja, ki sodoločajo tudi našo sedanjost.

V obravnavanem času so filozofske ideje razsvetljenstva dozorele v politične programe, ti pa v mrežo dogodkov, ki so postopno erodirali v stoletjih izoblikovano zgradbo evropske politične in kulturne ureditve.

Glede na dinamičnost ustvarjalnih okoliščin v 19. stoletju se je zdelo smiselno pripoved o posameznih glasbenih zvrsteh in žanrih, ustanovah in okoljih, razdeliti na vrste individualiziranih prispevkov.

Stavba ljubljanske Opere. Vir: SEM

Prispevke je napisalo 14 avtorjev

Zbornik ima 581 strani, 14 avtorjev je prikazalo naslednje teme:

Ljubljanska Filharmonična družba 1794–1919 (Primož Kuret)

Ljubljanska Glasbena matica (Nataša Cigoj Krstulović)

Glasbenogledališka poustvarjalnost v Ljubljani v 19. stoletju (Špela Lah)

Pevski zbori in glasbena društva (Darja Koter)

Glasbeno življenje v Trstu in Gorici (Nejc Sukljan)

Od contredansa in Deutscherja do salonskega kola in četvorke: skupinski družabni plesi, plesne prireditve in glasba za ples (Lidija Podlesnik Tomášiková)

Učenje glasbe in institucionalizacija glasbenega pouka (Nataša Cigoj Krstulović)

Češki glasbeniki na Slovenskem (Jernej Weiss)

Slovenska operna ustvarjalnost v 19. stoletju (Gregor Pompe)

Katoliška cerkvena glasba v 19. stoletju na Slovenskem (Aleš Nagode)

Slovenska večglasna ansambelska in zborovska pesem 19. stoletja (Matjaž Barbo)

Pesem za glas in klavir na Slovenskem v 19. stoletju (Aleš Nagode)

Ljudska in ponarodela pesem (Urša Šivic)

Orkestralna glasba na Slovenskem od ustanovitve Filharmonične družbe do prve svetovne vojne (Vesna Venišnik Peternelj)

Razvoj komorne glasbe na Slovenskem (Maruša Zupančič)

Klavirska glasba (Nataša Cigoj Krstulović)

Pomen glasbene revije Novi akordi (Simona Moličnik)

Sourednik knjige Zgodovina glasbe na Slovenskem Aleš Nagode. Foto: posnetek zaslona