Sama sem Janeza spoznala nekaj let nazaj, ko sem se kot skavtinja udeležila prvega pomembnejšega izobraževanja. Od takrat sem se udeležila še dosti drugih dogodkov, na katerih Janez kljub mnogim drugim obveznostim zlepa ni manjkal. Njegov skavtski jaz odseva navzven: Je dobrosrčen, vesel človek, ki se rad pošali. Vedno je pripravljen darovati čas za nekaj dobrega. Njegove globoke, a razumljive kateheze in čudovite maše v naravi ostanejo marsikateremu skavtu za vedno v spominu.

Zdaj, ko ima (upajmo) malo več časa zase, smo to izkoristili in z njim imeli kratek pogovor o njegovem zanimivem življenju.

Kdaj in kje si se rodil? Nam lahko zaupaš kaj o svojem otroštvu?

Rodil sem se 22. novembra 1962 v Beli, v občini Ajdovščina. Kmetje so bili takrat za zdravstvo samoplačniki in je bilo cenejše roditi se doma kot v porodnišnici. Že kot otrok sem bil pastir. S staro mamo sva pasla krave in vmes nabirala zdravilna zelišča. Šola je bila skoraj pet kilometrov daleč, kar se mi obrestuje še danes. Vsak dan smo se otroci kar dobro razgibali na tisti poti.

Kdaj si pričel razmišljati o vstopu v duhovniški poklic? Kaj te je prepričalo, da si vstopil v bogoslovje?

Prvič sem rekel, da bom duhovnik, iz lenobe in trme. Imel sem kakih pet let. Hodili smo k šmarnicam pet kilometrov v hrib. Starejši brat in sestra sta hodila hitro in nekoč sem se vrnil nazaj domov. Mama me je našla, ko sem doma ob hiši pri kapelici delal načrt za novo cerkev, ker je tista v Podkraju odločno predaleč. Mama je rekla, da bi cerkev že postavili, ampak kje bi dobili duhovnika. In sem menda odgovoril, da bom jaz duhovnik.

Prvič sem rekel, da bom duhovnik, iz lenobe in trme.

Ob koncu osnovne šole je bila ena želja, da bi bil duhovnik, ampak … imel sem tudi tisoč drugih interesov. Ko sem bil že odločen, da grem na »normalno« gimnazijo, me je Gospod pripeljal v Stržišče. V skupnosti mladih se je smisel duhovnikovega dela in klic povrnil. Pa sem nadaljeval in omahoval. Ko sem bil posvečen v diakona, sem rekel Jezusu zelo iskreno: »Dosti si upaš …!«

Nekaj let po posvetitvi si pričel sodelovati z italijanskimi skavti, s pomočjo katerih se je postavljal temelj sodobnega slovenskega skavtskega združenja. Kaj te je navdušilo za to poslanstvo?

Posvečen 1988 sem postal kaplan v Tolminu. Tam smo imeli sedem mladinskih skupin in nekateri teh mladih so po Stični 1990 začeli težiti, da bi imeli skavte. Šli so na usposabljanje in mi povedali, da vsak steg potrebuje tudi duhovnega asistenta. Iz Stržišča sem poznal nekaj goriških zamejskih skavtov in Marjana Markežiča. Najprej sem njega vprašal, kaj to pomeni. Mislil sem, da je to kaj kompliciranega, pa mi je naročil samo, naj bom čim več skupaj z mladimi. 

Ko sem se vrnil domov, sem bil najbolj izobražen duhovni asistent od vseh duhovnikov v Sloveniji.

Leta 1992 sem srečal Francota in Menuta, to sta dva voditelja od Italijanske skavtske katoliške organizacije AGESCI. Povabili so me na usposabljanje za duhovne asistente, ki ga je spremljal takrat generalni duhovni asistent, sedaj že kardinal Arigo Miglio. Ko sem se vrnil domov, sem bil najbolj izobražen duhovni asistent od vseh duhovnikov v Sloveniji. Ker se je slovenski izvoljeni GDA preveč predal alkoholu, so ga izključili iz izvršnega odbora in prosili mene za vršilca dolžnosti takrat jeseni 1992. Mislim, da niti nisem bil navdušen takrat. Bolj je prevladovala odgovornost do Cerkve in ljubezen do mladih. Spomnim se pogovora v neki družbi, kjer je bil tudi nadškof Šuštar. Skavte bomo imeli, to ni odvisno od nas; ali pa bodo v Cerkvi ali zunaj, je pa zelo odvisno od Cerkve. Takrat sem bil že župnik v Sečovljah. Vzel sem si veliko časa, da sem naredil celo pot usposabljanja, najprej v Italiji in potem še pri nas.

Kaj je cilj skavtske vzgoje? Ali je le-ta del skavtskega poslanstva že od vsega začetka? Kaj bi ustanovitelj Robert Baden Powel menil o naših skavtih danes?

»Skavtska vzgoja je proces, ki s skavtsko metodo na vseh področjih vsebine vzgajanja omogoča celostni razvoj posameznika v pristnega, samostojnega, odgovornega in zdravega človeka, kristjana in državljana.«

Definicija, ki smo jo zapisali par let nazaj, zelo dobro povzema izvirno misel skavtskega ustanovitelja. Človek, kristjan in državljan je tudi v njegovi zamisli. Pa če omenim samo kristjana: Kako potrebujemo pristnih kristjanov (ne ponarejenih)? Naša Cerkev bo obstala, če bomo uspeli vključiti samostojne kristjane (take pobudniške, ne hlapčevsko ubogljive, ki čakajo, da bo nekdo razmišljal namesto njih). Odgovorne kristjane, zavzete za našo Cerkev, ker Cerkev ni last škofov in duhovnikov. In zdrave kristjane (zavračamo mlačne kristjane in fanatike na drugi strani). Enako velja za ljudi, za očete in matere in politike in direktorje in učitelje …, kamorkoli te Bog postavi, bodi pristen, samostojen, odgovoren in zdrav.

Baden Pavel bi nas verjetno prosil, naj se bolj potrudimo za srečno življenje: »Sreča pa je v tem, da osrečuješ druge.«

Naše skavtsko združenje je med skavti v svetu zelo cenjeno. Smo majhni in že na začetku smo se postavili na dobre temelje. Zaradi majhnosti se tudi hitreje prilagajamo. Druga posebnost je mladost naših voditeljev in tretja veliko duhovnikov, kar sto jih je, ki vsaj malo spremljajo kot asistenti naše mlade. Baden Pavlu bi bilo to všeč. Verjetno bi nas prosil, naj se bolj potrudimo za srečno življenje: »Sreča pa je v tem, da osrečuješ druge.«

Ali si opazil kakšne razlike med slovenskimi in ostalimi skavti?

Prav vsaka skavtska organizacija ima svojo identiteto in vsi smo si različni. Pestrost je fantastična in tudi po Božji zamisli. Skavtsko bratstvo je možno prav zaradi razlik. Skupno je ljubezen do Boga (pa ne glede na to, kako ga imenuješ ali slaviš) in domovine. Vsakdanje dobro delo in življenje v stvarstvu pa še kaj. Vsaka organizacija naredi izbire, mi smo izbrali katolištvo, sovzgojo, delo v majhnih skupinah … in zapisali vrednote.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2024).