Med njima se je skozi leta spleto pristno prijateljstvo, ki ga gojita še danes. Sajetovo imenovanje za novomeškega škofa ga ni presenetilo. Prepričan je, da je pravi človek za opravljanje te službe, ki jih Cerkev danes potrebuje.

Janez Kavčič. FOTO: osebni arhiv Janez Kavčič
Kako se spominjate prvega srečanja z gospodom Sajetom?

Pisalo se je leto 1985. Po maturi v malem semenišču v Vipavi so me v začetku avgusta poslali na služenje vojaškega roka v Bitolo v današnjo Severno Makedonijo. Po treh dneh je bil v isto »kasarno« in isto »četo« poslan tudi Andrej Saje. Bil mi je dodeljen za pomočnika, pa še danes ne vem, kdo je bolje »nišanil« ali streljal. Že po prvem srečanju sem začutil njegovo odprto in iskreno dolenjsko dušo, zato sva postala dobra prijatelja. Že na začetku sem mu povedal, da so v Bitoli tudi slovenske usmiljene sestre, med katerimi je tudi sestra Alma. Zato sva kmalu po »zakletvi« neko nedeljo, ko sva imela prost izhod, previdno obiskala redovno skupnost, kjer sva bila toplo sprejeta. Ko smo vstopili v njihovo kapelo, sem takoj opazil njegovo spoštljivost do evharistije. Ko smo skupaj molili rožni venec, mu tudi to ni bilo težko. Začutil sem njegovo predanost in vero. Pri vsakdanjem življenju v vojašnici sta me vedno presenečala njegova marljivost in urejenost.

Kljub temu, da so bila mnoga opravila v vojašnici brez pomena, jih je Andrej opravljal s predanostjo.

Kmalu sem začutil, da ga Bog kliče v svoj vinograd, čeprav si je izbral drug poklic in je bil sprva vpisan na drugo fakulteto. Dosti sva se pogovarjala o veri, Božjem klicu, vendar mu nisem nikoli rekel naj sledi Božjemu vabilu. Ostajal je skrivnosten in prepuščal sem mu svobodo. Sem pa v svojih molitvah vedno dodajal prošnjo, da bi mu Bog pomagal pri dobri in trezni odločitvi.

 Bitola spomladi leta 1986. Ob Andreju Sajetu sedi njegov bratranec Drago Lokar (levo), za njim stoji Janez Kavčič, poleg njega pa je Roman Pleterski iz Rake pri Krškem. FOTO: osebni arhiv Janez Kavčič

A vajina »vojaška« pot v Bitoli se je za nekaj časa ločila, kajne? 

Skupaj sva bila od avgusta do Božiča, ko je on odšel v »prekomando« za graničarja na grško-jugoslovansko mejo. Tudi sam bi moral iti, vendar so me imeli za nezanesljivega, ker sem vpisal teologijo, zato sem ostal v Bitoli v kuhinji. Najin stik se je tako za nekaj časa prekinil, vendar mislim, da se je tudi Andrej kmalu vrnil v Bitolo, tako da sva se nato še nadalje srečevala in pogovarjala vse do zaključka vojaškega roka, ki je bil konec avgusta 1986.

Ste morda na nek način tudi sami vplivali, da se je odločil za pot duhovništva?

Ko sva se ob koncu vojaškega roka poslavljala, sva si obljubila, da se bova kot študenta obiskovala v Ljubljani. Takrat še ni bilo mobilnih telefonov, da bi se lahko poklicala. Prišel je 1. oktober in sam sem vstopil v bogoslovje. Mislim, da sem že prvi teden, ko sem prišel v Ljubljano, odšel na »njegovo« fakulteto in tam na seznamih iskal Andrejevo ime. Vendar ga nisem našel. Malo razočaran sem odšel nazaj v bogoslovje. Ko pa sem prišel nazaj, je na »porti« že čakal Andrej.

Mislil sem, da me je prišel obiskat, vendar mi je takoj povedal, da je prišel za mano v bogoslovje in da misli resno postati duhovnik. To me je zelo razveselilo.

Ne morem reči, da je ravno ob meni dokončno prepoznal Božji klic. Sam mi je enkrat v bogoslovju rekel, da sem mu pomagal, vendar kdo sem jaz? Božja pota niso naša pota in Božja milost uporablja tudi navadne in vsakdanje dogodke pa tudi grešne ljudi, da nekoga pripelje tam, kjer mu je mesto. Andrej je na ta klic odgovoril in lahko rečem, da je študijska in bogoslovna leta bolj odgovorno in resno izkoristil, kot sem jih sam.

Med delovno akcijo v bogoslovju. FOTO: osebni arhiv Janez Kavčič

Kako se ga spominjate iz študijskih let?

Bil je zelo urejen in redoljuben, zato smo mu takoj rekli, da je »švabska natančnost«. On pa je na vsako nenavadno izjavo dodal »stu mačku«. V bogoslovju nisva bila nikoli cimra, smo se pa redno družili pri letniških srečanjih, pri petju na hodnikih in raznih nedeljskih izletih ter drugih dejavnostih. Spomnim se, ko smo v prvem letniku obiskali njegovo župnijo Mirna Peč in seveda tudi njegovo domačo družino.

Na kakšen način sta ohranjala vez vse do današnjih dni?

Po mašniškem posvečenju so se najine poti spet ločile. Bila so samo letniška srečanja, a tudi ta so bila redka. Po končanem študiju v Rimu sva se slišala po telefonu, pa tudi letniška srečanja so bila priložnost, da smo se spet pogovarjali.

Vedno me je presenečala njegova načelnost in predanost resnici. Ničesar ga ni bilo strah in vedno je bil pripravljen priskočiti na pomoč.

Kar nekajkrat sem ga prosil, da me je nadomeščal v poletnih dneh v Luciji in Portorožu, kjer sem bil župnik. Nazadnje me je nadomeščal letos, ko je že bil imenovan za novega škofa v Novem mestu.

Kako ste sprejeli novico, da ga je papež imenoval za novega novomeškega škofa?

Njegovo imenovanje za novomeškega škofa me pravzaprav ni presenetilo, ker verjamem, da je Sveti Duh pravilno deloval in izbral takega, ki ga v tem trenutku slovenska Cerkev in novomeška škofija najbolj potrebujeta. Prepričan sem, da bo Andrej v svoji ponižnosti in preprostosti ter zavzetosti Resnici dovolj odprt za Božje navdihe, da bo tako očetovski do svojih duhovnikov in vernikov, h katerim je poslan. Vesel sem, da bo »pastir« po Božjem Srcu in takih škofov danes Cerkev potrebuje.

Ob imenovanju me je prosil za molitev, zdaj mu jo obljubljam tudi javno.

Česa mu želite pri opravljanju škofovske službe?

Želim mu, da bi še naprej ostal močno zasidran v Troedinem Bogu, da bo tako s svojim poslanstvom razodeval dobroto in usmiljenje Nebeškega Očeta, odrešilno moč Jezusovega križa in svežino Božjega Duha. Ob imenovanju me je prosil za molitev, zdaj mu jo obljubljam tudi javno. Kajti zavedam se, da je lahko nekdo dober škof ali duhovnik le, če ljudje molijo zanj. Zato mu iz srca želim, da bi novomeška Cerkev neprenehoma molila zanj.