Društvo Združeni ob Lipi sprave je izdalo njegovo knjigo Slovenija upanja.

V njej je objavil članke, komentarje, tudi pogovor, ki jih je imel ob različnih priložnostih od 90. let naprej, torej v času demokracije, ki je sledila 45 molku in prepovedi tovrstnih razmišljanj ter mnenj zaradi udbovskega komunističnega režima.

Težko je izvesti lustracijo/očiščenje zatiralskih usedlin v sebi in družbi

Preberimo si razmišljanje z naslovom Očiščeno upanje (2016) saj gre za značilno razmišljanje dr. Juhanta.

Adam Michnik ugotavlja: Po letu 1989 je »minil čas nesebičnega heroizma, duh podjetništva in konkurence je izrinil etos solidarnosti. Plemenitost javnih delavcev, drzni pogum, viteška čast so postali ... ne le redko, ampak tudi malo cenjeno blago.«

Obletnica samostojnosti države nam narekuje razmislek o vlogi in pomenu žena in mož v revoluciji, v osamosvojitveni vojni ter v samostojni državi.

Težka naloga je izvesti lustracijo/očiščenje zatiralskih usedlin v sebi in družbi ter ovrednotiti vlogo oseb in skupin v prizadevanju za svobodo, resnico in pravico posebej tistih, ki so darovali življenje in so jim vzeli dobro ime, zdravje in premoženje, uničili družine, prav tako zatiralcev, saj nas vse še danes vežejo spone zasužnjevanja, ki so pustile posledice tako na rabljih kot na žrtvah.

Ali smo se dovolj upirali krivičnemu delovanju?

Danes se težko vživljamo v nečloveškost razmer, mučenja po zasliševalnih ječah in drugih vzvodih zatiranja v soju luči, ki je jemal razgled in razsojanje ter zastiral človeški obraz, kar se je dogajalo v bivšem sistemu.

Ali sploh zmoremo v sedanji brezbrižnosti in pomanjkanju moralnega čuta pošteno ocenjevati te žrtve?

Smemo brez človeške solidarnosti pravičniško metati kamen v bližnjega, ki je v neznosnih okoliščinah moral podpisati list prisilne lojalnosti?

Ali smo se dovolj upirali krivičnemu delovanju v formalno svobodnih razmerah?

Ni vpitje: »Križaj ga!« včasih pilatsko umivanje rok in iskanje grešnih kozlov, medtem ko dopuščamo, da potomci rabljev mirno delujejo oziroma zatirajo naprej.

Dr. Janez Juhant se vsako leto ob obletnici umora pokloni spominu na dr. Lamberta Ehrlicha (26. maj 2021). Foto: Ivo Žajdela

Naporno, skupno iskanje resnice, odpuščanje in sprava

Hvala Bogu za vse, ki prisebno in pogumno delajo za obsodbo in kaznovanje rabljev in vseh, ki še vedno počno krivice!

Kaj pa odgovornost za uničenje in prikrivanje dokumentov, ki v meglo zavija krvavo preteklost?

Po službeni dolžnosti so tožilstvo, sodstvo, komisije za popravo krivic dolžne opraviti svoje naloge in člani so odgovorni za to. Zato je nujno odkrivati dosjeje preteklosti in pojasnjevati zapletena razmerja v komunizmu, čeprav je lahko, kot pravi Zlata Krašovec, naštevanje sodelavcev Udbe tudi krivično.

Michnik pa opozarja, da to lahko vodi tudi k blatenju dostojnih ljudi in je skrajna poravnava krivic lahko le giljotina, se pravi nova revolucija, pot k demokraciji pa je naporno, skupno iskanje resnice, odpuščanje in sprava.

Osebna nestabilnost in neodgovornost ne gradita subsidiarne družbe

Upanje družbene, cerkvene in državne skupnosti je torej le sodelovanje. Polpretekle prisile so nas razbijale in puščale brezbrižne in neodgovorne. Ogrozile so družino kot temelj človeške socializacije.

Nadzor in prisluškovanje sta slabila medsebojno zaupanje, osebna nestabilnost in neodgovornost pa ne gradita subsidiarne družbe, ki raste iz malih, v zaupanju povezanih skupin.

K temu pelje le dosledno človeško in pravično razmerje in zavzetost vseh.

Neprisebnost pri volitvah, v politiki, gospodarstvu in upravi ter delovanje zgolj iz koristoljubja vzdržuje oblast neodgovornih, nedelavnih, večinoma povezanih s polpreteklostjo, ki jo želimo premagati.

Dr. Janez Juhant: molitev ob Lipi sprave (2. november 2019). Foto: Ivo Žajdela

Ko človek ni več odgovoren, tudi sistem postane parasistem

Ko človek ni več odgovoren, starš ni več starš ter gospodarstvenik, politik, učitelj, duhovnik ali celo škof ne uteleša tega, kar naj bi bil, tudi sistem postane parasistem.

Odločevalci se tako ukvarjajo z nepravimi problemi in družba je prepuščena poljubnim igram, »nepravilom« in nepreglednosti.

Ni enakopravnost, če npr. pogodbeno lahko delajo upokojeni intelektualci, ob tem pa zapirajo karierna pota mladim, obrtnikom ob dodatnem delu pa grozi odvzem pokojnine; birokrati uvajajo stroge davčne ukrepe, obenem pa elite pobirajo milijarde in uničujejo državna podjetja, npr. DARS, banke itd. ali škodijo javnemu interesu, npr. »čebelarska afera«.

Bolezen tranzicijske družbe je pomanjkanje skrbi za skupni blagor

Neenaki izhodiščni pogoji (Rawls) oziroma brezpravje izganja mlade v tujino in vsem jemlje upanje. Kje je torej naša solidarnost v družbi in Cerkvi?!

Zakaj država ne more urediti pomoči ljudem, ki so iz različnih razlogov na robu, milijarde pa odnašajo premetenci v tujino?

Ali včasih celo civilno-družbene pobude in organizacije ne služijo bolj promociji vodilnih kot interesom njih, ki so jim namenjene.

Solidarnost pomeni omogočanje sodelovanja izkušenih (upokojencev) in graditev pogojev mladim.

Bolezen slovenske tranzicijske družbe je pomanjkanje skrbi za skupni blagor, krepitev pripadnosti in sodelovanje v dajanju podpore dobrim prizadevanjem.

Kamniška Bistrica, Park spomina ob grobišču povojnih pomorov na Kopiščih, slovesnost ob postavitvi kapele, dr. Juhant prižiga svečo, 14. junij 2015. Foto: Ivo Žajdela