Zavetnik: rojstnega kraja, otoka Ischia v Italiji

Atributi: dete, moljenje pred križem v svoji celici

Janez Jožef se je rodil v premožni družini na otoku v Južni Italiji. Šest otrok iz družine je postalo redovnikov, tudi Janez Jožef, ki je že kot otrok prebiral življenjepise puščavnikov in se zgledoval po njih. Tudi v mladosti je skromno živel. Denar za zabave je dajal revežem. Pri šestnajstih letih je hotel stopiti v samostan, vendar ni vedel kateri red naj izbere. Zato je opravljal devetdnevnico, na koncu katere sta ga obiskala brata najstrožjega reda frančiškanov, kateremu se je nato pridružil. Pomagal je pri izgradnji novega samostana in pri tem na smrt zbolel. Po Marijini priprošnji je ozdravel in od takrat naprej delal čudeze. Imel je velik dar za vodenje duš, ljudem je bral iz srca. Napovedal je tudi čas svoje smrti. Vse življenje v samostanu (64 let) je nosil isto meniško oblačilo, ki je bilo seveda neštetokrat zakrpano. Zaradi tega je dobil vzdevek pater "Stokrp".
Vse življenje Janeza Jožefa od Križa je eno samo neomajno, goreče in spokorno služenje Bogu in bližnjemu. Imel je čudovit dar za vodenje duš, znal je brati v srcih ljudi, zato ni čudno, da so se ljudje neprestano zatekali k njemu kot spovedniku, voditelju in svetovalcu.

Ime: Njegovo krstno ime je Karel Kajetan Calorsito. Karel pomeni »mož, soprog«, Kajetan pa »gaetanski«, iz mesta Gaeta. Za redovno ime si je izbral Janez Jožef od Križa.

Rodil se je 15. avgusta 1654 na otoku Ischia v Neapeljskem zalivu v Italiji,
umrl pa 5. marca 1734 v samostanu Santa Lucia del Monte v Neaplju, prav tako v Italiji.

Družina: Izhaja iz premožne, zelo pobožne in dobrodelne družine. Očetu je bilo ime Jožef, materi pa Lavra Gargiulo. Imel je sedem bratov in sester; kar šest se jih je odločilo za redovniški stan.

Sodobniki: Svetniki: Alfonz Marija Ligvorij, Frančišek od Hieronima, Frančišek Saleški, papeži Klemen IX. in X., blaženi Inocenc XI.

Skupnost: S šestnajstimi leti je vstopil v samostan »bosih observantov« ali alkantarencev«, imenovanih po sv. Petru Alkantarskem. Gre za reformirano, najstrožjo vejo frančiškanov, bolj posvečeno telesni pokori in zatajevanju ter disciplini.

Službe: Še preden je bil posvečen, so ga predstojniki poslali v Piemont, kjer je v mestecu Alife vodil zidanje novega samostana. Kasneje je prevzemal druge odgovorne službe znotraj reda: bil je vzgojitelj novincev, predstojnik in provincial.

Kreposti: Že kot otrok je živel zelo skromno in vse razdal siromakom. Posebej goreče je častil Mater božjo. V samostanu je tudi kot najvišji predstojnik rad opravljal najbolj preprosta dela. Spal je samo po tri ure na dan, veliko se je postil, vse
življenje je nosil eno samo meniško haljo, »poročno oblačilo«, kakor jo je imenoval.

Čudeži: Potem ko je na Marijino priprošnjo doživel svoje čudežno ozdravljenje, so se začeli v njegovem življenju dogajati številni čudeži. Imel je sposobnost bilokacije (hkratna navzočnost na dveh krajih), lebdenja, prerokovanja, ozdravljanja in pomnožitve hrane. Prikazovala sta se mu Marija in Jezus. Nekega otroka naj bi celo obudil od mrtvih.

Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika rojstnega kraja, otoka Ischia v Italiji.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškanskega redovnika v zrelih letih. Večkrat drži na rokah dete Jezusa pred Marijo ali pa moli pred križem v svoji celici. Upodobljeni so tudi različni prizori in čudeži iz njegovega življenja.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 24. maja 1789 razglasil papež Pij VI., za svetnika pa 26. maja 1839 papež Gregor XVI.


Smrt: Bil mu je razodet čas njegove smrti. Zadela ga je kap, njegove zadnje besede pa so bile: »Le nekaj trenutkov še.«
Goduje: 5. marca.