Janez Höfler: prve cerkve in župnije na Slovenskem v srednjem veku
Janez Höfler: prve cerkve in župnije na Slovenskem v srednjem veku
Pogovor sem v Družini objavil leta 2014.
Kako to, da ste se kot umetnostni zgodovinar tako poglobili v srednjeveško zgodovino nastanka cerkva in cerkvene organizacije na Slovenskem?
Z zgodovinskimi viri sem se ukvarjal že kot muzikolog in med tem delom ugotovil, da so v virih, posebej vizitacijskih poročilih, tudi podatki, pomembni za umetnostno zgodovino, npr. datumi posvetitve cerkva, podatki o oltarjih ipd. Tako sem prečesal nadškofijski in kapiteljski arhiv v Ljubljani, nato pa sem se lotil še arhivov v furlanskem Vidmu, kjer je bil škofijski sedež za slovenske dežele južno od Drave. Zbrano gradivo je precej preseglo okvire umetnostne zgodovine. Ker je cerkvena zgodovina v nadrobnostih bila pastorka slovenskega zgodovinopisja in me je tudi sicer pritegovala, sem se lotil tudi te tematike, seveda s poudarkom na srednjem veku oziroma na obdobju pred reformami za časa cesarja Jožefa II. v osemdesetih letih 18. stoletja.
Prvo knjigo o predjožefinskih župnijah ste izdali že leta 1986. Sledila so naslednja dela, zdaj pa ste izdali knjigo O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem v srednjem veku, ki je vaš tovrstni vrhunec, hkrati pa smo z njo dobili temeljno literaturo s podatki o naših najstarejših cerkvah in župnijah.
V zadnjih treh letih sem se posvetil zgolj tej knjigi in pri tem bolj kot doslej upošteval fevdalne, to je posestniške okoliščine. Tako se je izkristaliziralo marsikaj novega, kar je dopolnilo ali spremenilo dosedanje ugotovitve. Poleg tega sem upošteval celotno slovensko etnično ozemlje in segel tudi preko njega, na Koroško, Štajersko in Furlanijo, saj je naše ozemlje del širše zgodovinske in kulturne celote.
Čeprav so kot vir pisni viri najpogostejši, ste uporabljali tudi druge vire.
Pisni viri so nezamenljivo ogrodje, vendar jih je mogoče preseči z upoštevanjem splošnih načel o tem, kako so se rojevale pražupnije, župnije, lastniške cerkve, vikariati. Kot sem rekel, so pri tem pomembne tudi posestniške razmere, se pravi, kateri fevdalec in kdaj je bil na določenem ozemlju lastnik ali posestnik. Pri tem pa sta potrebna občutek in izkušnja, ki se ju pridobi šele s časom.
V knjigi ste predstavili vse osnovne pojme iz zgodovine najstarejših cerkva. Mnogi so danes malo znani ali celo neznani. Prosim vas, da jih za bralce Družine nekaj predstavite. Kaj je pražupnija in kdaj se je pojavila?
Pojem pražupnije v stroki še nekako lebdi v zraku, a upam, da se mi je posrečilo najti zanj zanesljivo definicijo. Ko so prenehali madžarski vdori z zmago bodočega cesarja Otona I. leta 955 na Leškem polju pri Augsburgu, je nemški vladar na naših tleh izoblikoval obsežna kronska ozemlja, na katerih je v sodelovanju s krajevnim škofom, oglejskim patriarhom, ustanovil prve župnije, ki jih imenujemo pražupnije. Nastajale so v glavnem v drugi polovici 10. in morda še na začetku 11. stoletja. Bilo jih je zelo malo: na Gorenjskem le štiri (Rodine, pozneje v Radovljici, Kranj, Mengeš in Stara Loka pri Škofji Loki), v Ljubljanski kotlini in prek nje Šentpeter, na Notranjskem in zahodnem delu Dolenjske v Cerknici itd.
Cerkev sv. Klemena v Rodinah. FOTO: Marjan Smerke
Kdaj in kako so se pojavile župnije?
Prve župnije so nastajale s cepljenjem pražupnij in s pretvorbo lastniških cerkva v župnijske. To se je v glavnem dogajalo v sredini in drugi polovici 11. stoletja. Lastniške cerkve je ustanavljal laiški fevdalec za podanike na svoji zemlji in je z njimi tudi upravljal. Pobiral je desetino in sam nameščal duhovnika. Bile so torej zunaj cerkvene oblasti krajevnih škofov. To pa se je izkazalo za kvarno, zato so slednji – pri nas je bil to oglejski patriarh – z reformami dosegli, da jim je lastnik predal del desetine, duhovnik se je moral podrediti njihovi oblasti, zato pa so cerkvam priznali župnijske pravice. V literaturi se marsikatera stara župnija obravnava kot pražupnija, a to ni, ker se je odcepila od pražupnije. Zato jih je bolje označiti kot staro matično župnijo. Teh je cela vrsta. Župnije v Cerkljah, Vodicah, Dobu in Moravčah so se denimo odcepile od mengeške pražupnije, v mejah te pražupnije je nastala tudi župnija sv. Petra v Komendi, ki je bila prvotno lastniška cerkev. Za ustanovitev župnije sv. Vida v Šentvidu pri Ljubljani, ki se je izločila iz šentpetrske pražupnije, nam Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske sporoča letnico 1085. Kje je dobil to letnico, ni znano, morda iz kakšne izgubljene listine, a se lepo ujema s tem časom.
Kaj je bil v zgodnji cerkveni organizaciji patronat?
Pojem patronata je povezan s pretvorbo lastniških cerkva v župnijske, ko je dotedanji lastnik cerkve postal njihov patron. Obveznosti patrona so bile predvsem skrb za cerkveno stavbo, njeno gmotno osnovo in skrb za vse, kar je bilo potrebno za nemoteno izvajanje bogoslužja. Zato pa je lahko izbiral duhovnika oz. župnika, a ga je moral dati v potrditev (prezentirati) krajevnemu škofu, oglejskemu patriarhu. Pri pražupnijah in župnijah, ki jih je ustanovil krajevni škof, je bil ta tudi njen patron, a je pozneje patronat pogosto odstopil velikim fevdalcem, ki so imeli tam svetno oblast. Tako so si pri nas patronat nad vrsto župnij sčasoma pridobili Ortenburžani, Celjani in Habsburžani, pa tudi posamezne redovne skupnosti, zlasti benediktinci in cistercijani, ki jim je patriarh utelesil posamezne župnije, se pravi, da jim jih jr podelil z njihovimi dohodki.
Cerkev sv. Petra v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela
Patronatna cerkev se ne imenuje po patronu oziroma svetniškem zavetniku cerkve, ampak po pravicah, ki jih ima pri cerkvi zemljiški gospod.
Da, tako je. Treba pa je dodati, da je bil zemljiški gospod v veliko primerih deželni knez oziroma cesar, ki je zemljiško posest dajal v fevd drugim, a je pri tem obdržal patronatne pravice.
Patrociniji so pomembna tema. Kateri so najstarejši patrociniji naših cerkva?
To so sv. Peter, Martin (škof), Mihael, Štefan (prvi mučenec), Marijino vnebovzetje, ki so splošno razširjeni. Na območju oglejskega patriarhata sta se jim pridružila sv. Mohor in Fortunat ter sv. Kancijan, na salzburškem območju severno od Drave pa sv. Rupert, prvi salzburški škof.
Ponekod je nastanek prvih cerkva s patrocinijem sv. Petra zavit v skrivnost. Zakaj?
Apostol Peter je patrocinij pražupnij, ob tem tudi domnevamo, da se povezuje z misijonskimi središči 9. stoletja, kakor se pri ljubljanskem Šentpetru in Šempetru v Savinjski dolini. Med raziskovanjem pa se je pokazala vrsta starih Petrovih cerkva v bližini pomembnih sedežev gospostev ali gradov. Interpretiramo jih kot lastniške cerkve nemških upraviteljev kronskih posestev ali njihovih prvih lastnikov, zlasti savinjskih grofov, to je rodu sv. Heme (Eme) Krške. Takšne cerkve so denimo v Vitanju, v Bistrici ob Sotli (nekdaj Sv. Peter pod Svetimi gorami), v Rajhenburgu (Brestanici ob Savi), Radovljici, Preddvoru itd. Lahko so že iz 10. ali zgodnjega 11. stoletja. Prvotni upravni sedeži teh gospostev – zgodnjesrednjeveški dvori – so bili tam, kjer je bila cerkev, pozneje pa so jih prestavili na nove utrjene gradove, zgrajene v bližini. Tako je bilo npr. z dvorom v Bistrici ob Sotli, ki ga je nadomestil grad Kunšperk, in tistim v Radovljici, ki ga je nadomestil stari Pusti (Lipniški) grad.
Cerkev sv. Jurija v Stari Loki. FOTO: Ivo Žajdela
Kaj je pomenilo odvetništvo pri nastanku prvih cerkva?
Patronat je skupaj z desetino sodil k duhovnim pravicam (spiritualijam), odvetništvo – nadzor nad premoženjem cerkve in njegovo varovanje – pa k svetnim pravicam (temporalijam). Prvotno je bil patron cerkve obenem tudi njen odvetnik, kar se je ohranilo pri manjših patronatnih župnijah, pozneje pa se je patronat razdelil na patronat v ožjem pomenu besede in odvetništvo. Ta snov je sicer precej zapletena in ne povsem raziskana, a načeloma velja, da je odvetništvo nad cerkvijo izvajal tisti, na čigar zemlji je bila cerkev zgrajena, četudi ni bil njen patron.
Kaj so bile krstne cerkve in kapele?
S pojmom krstnih cerkva in kapel stopamo na negotova tla. Misel na krstne cerkve je spodbudilo dejstvo, da so bile marsikatere cerkve, zgrajene daleč od župnijskega središča ali na meji župnijskega ozemlja, posvečene sv. Janezu Krstniku. Njihova naloga naj bi bila torej krščevanje. Te cerkve so marsikdaj tudi spremenile patrocinij. Cerkev v Lanišču pri Škofljici, ki jo imamo za lastniško cerkev sv. Heme Krške, je zdaj posvečena sv. Uršuli, prvotno pa je bila Krstnikova. Nastala je v mejah šentpetrske pražupnije, župnija pa je bila ustanovljena pri Marijini cerkvi v Šmarjah. V Ratečah pri Planici je bila krstna cerkev koroške pražupnije v Mariji na Zilji, ki je leta 1390 pripadla Kranjski Gori. Tudi ta, danes cerkev sv. Tomaža, je bila prvotno posvečena sv. Janezu Krstniku. Podobno je bilo s cerkvijo na Malem Ločniku pri Turjaku, krstno cerkvijo cerkniške pražupnije, ki je bila predhodnica župnije v Škocjanu pri Turjaku. Ta je kar dvakrat menjala patrocinij, okoli leta 1460 v Marijinega in pozneje v sv. Ahaca. Kot krstne kapele označujemo cerkve sv. Janeza Krstnika, postavljene blizu župnijskih cerkva v času, ko te še niso imele krstnega kamna, to je nekako do 12. stoletja. Šentpetrska pražupnija je imela takšno cerkev ob Ljubljanici na stičišču Trubarjeve in vidovdanske cerkve. Zgodovinar Milko Kos je še mislil, da je bilo to zaradi množičnega krščevanja s potapljanjem v tekoči vodi. Ko je bila cerkev zgrajena, morda v drugi polovici 10. stoletja, takšnega krščevanja ni bilo več, po vsej verjetnosti pa je še živel spomin na mesto, kjer se je to dogajalo v misijonskem času 9. stoletja.
Iz vaše knjige se vidi, da se je župnijska mreža na slovenskih tleh razvijala zelo nesorazmerno. Zakaj? Kje najprej?
Takšen vtis nastaja zaradi prepletenosti raznih pojavov, kot so pražupnije, župnije, lastniške cerkve ipd., zato bi bilo težko reči, da e to res. Svojčas se je mislilo, da je župnijska mreža na Dolenjskem poznejša od tiste na Gorenjskem, a se je izkazalo, da ni bilo tako. Nastanek pražupnij lahko na vsem slovenskem ozemlju postavimo v drugo polovico 10. in začetek 11. stoletja, le v Prekmurju, ki je imelo cerkveno organizacijo že v 9. stoletju, se je župnijska mreža začela oblikovati šele pod Madžari od okoli leta 1100 dalje.
Cerkev sv. Mihaela v Mengšu. FOTO: Ivo Žajdela
Kje in zakaj se je razvijala najpozneje?
S pražupnijami so bila že začrtana župnijska ozemlja, ki pa so zajemala tudi neobljudena območja. S kolonizacijo teh območij se je pokazala potreba po novih cerkvah in duhovnijah, ki pa so pripadale župnijam, v katerih mejah je bilo to območje. Zgovoren primer za to je Kočevsko do Kolpe, ki je – ko je bilo še nenaseljeno – sodilo pod župnijo v Ribnici. S kolonizacijo Kočevske pod ortenburškimi grofi v 14. stoletju je tu nastala vrsta vikariatov, ki so se pozneje osamosvojili in postali župnije.
Izraz župnija je pravzaprav zelo nov oziroma pozen, iz srede 19. stoletja.
Za župnijo, ki smo si jo sposodili iz hrvaščine, se še danes uporablja izraz fara, ki je ljudska izposojenka iz nemščine (Pfarre, v starih virih pharr). V starih virih kot tudi v ljudski rabi lahko fara pomeni samo vikariat ali celo le cerkev s stalnim duhovnikom z dušno oskrbo. Zato se moramo pri strokovnem pisanju tega izraza izogibati.
Zanimiva so lastništva nad župnijami v srednjem veku, saj nam veliko povedo o takratnem svetu.
Kar zadeva to problematiko, vlada v poljudni pa tudi strokovni literaturi manjša zmeda. Treba je razlikovati med lastnino, ki jo je imela cerkvena organizacija s cerkvenimi pravicami, ki so zajemale tudi posest posameznih cerkva z njihovimi dohodki, in siceršnjo zemljiško posestvijo. Obsežno območje med Sevnico in Brežicami na štajerski strani je bilo od okoli leta 1043 v lasti salzburškega nadškofa, župnijo s sedežem v Vidmu ob Savi in z vikariati v Sevnici, Rajhenburgu in Brežicah pa je ustanovil patriarh in je bila v njegovi oblasti. Tudi ko je patriarh leta 1331 župnijo podelil (inkorporiral) cistercijanski opatiji v Kostanjevici, je to šlo mimo salzburškega nadškofa, saj pri teh cerkvah ni imel nikakršnih cerkvenih pravic.
Najbolj zapleten je bil nastanek ljubljanske škofije leta 1461 (inkorporacija).
Tu se srečamo še z drugim pojavom. O ustanovitvi ljubljanske škofije je bilo že veliko napisanega. Težave so nastale zaradi tega, ker ustanovna listina ni bila nedvoumno sestavljena in ni bilo povsem jasno, ali je papež dotedanje, patriarhatu pripadajoče župnije ljubljanski škofiji dodelil v celoti, s cerkvenimi pravicami (spritualijami) ali le z njihovim premoženjem (temporalijami), pri čemer bi bile v cerkvenih zadevah (jurisdikciji) še vedno podrejene patriarhu. To je vodilo k nenehnim sporom med ljubljanskimi škofi in oglejskimi patriarhi. Tako se je ob pomoči Rima šele Tomažu Hrenu v glavnem posrečilo, da je problematične župnije spravil pod svojo oblast.
Cerkev Marijinega rojstva v Cerknici. FOTO: Ivo Žajdela
Kaj pomeni, če rečemo, da je oglejski patriarhat z letom 811 dobil območje južno od reke Drave (severno Salzburg)? To ni pomenilo lastništva nad ozemljem. Primer Cerknice, ki jo je leta 1040 kralj Henrik III. podelil oglejskemu patriarhu, pa je nekaj drugega.
Leta 811 je cesar Karel Veliki spričo sporov med oglejskim patriarhom in salzburškim nadškofom zaradi cerkvene oblasti v Karantaniji območje severno od Drave oddelil Salzburgu, južno pa Ogleju. To je seveda pomenilo le cerkveno oblast. Drugače je bilo z obširnim območjem Cerkniškega, ki je segalo do Kolpe. Kralj Henrik III. je to območje leta 1040 oglejskemu patriarhu podelil v last. Patriarh je bil tu zemljiški gospod in je dele tega območja podeljeval dalje v fevd.
Zanimivo, a zapleteno je videti, kako je Oglej izgubljal župnije na slovenskih tleh (cesarski patronat).
O tem sem že spregovoril nekaj besed. Ker je bil patronat nad župnijami pomembna gmotna (dohodki) in strateška postavka (možnost izbire patronu zvestih župnikov), so si veliki fevdalci prizadevali, da bi jim patriarh prepustil posamezne patronate. Zaradi njihove politične in vojaške moči je moral patriarh pogosto kloniti, svoje pa je proti patriarhovi volji dodal tudi papež kot najvišja instanca. Tako so si veliko nekdanjih patriarhatskih župnij pridobili Ortenburžani, Celjani in Habsburžani, ki so naposled imeli v svojih rokah večino župnij, ki še niso bile utelešene samostanskim rodovom. Nekaj teh župnij, ki so bile v njegovem patronatu, je cesar Friderik III. oddelil za ustanovitev ljubljanske škofije.
Cerkev sv. Kancijana in tovarišev v Kranju. FOTO: Ivo Žajdela
Nastanek prvih župnij v oglejskem delu (današnja Slovenija) je zavit v skrivnost. Govori se celo o 9. stoletju. Razlog za težko sledljivost so bili uničevalni vpadi Ogrov.
O tem ni na voljo nobenih podatkov. Da je bilo 9. stoletje obdobje pokristjanjevanja na območju južno od Drave, ni dvoma. Govoriti o župnijah v predmadžarskem obdobju na tem območju pa bi bilo prenagljeno. Domnevamo pa lahko o obstoju posameznih misijonskih središč, denimo v Kranju, Šentpetru pri Ljubljani in Šempetru v Savinjski dolini, morda še kje drugje, in o posameznih lastniških cerkvah krajevnih posestnikov, denimo na Bledu, ki je tudi arheološko raziskan.
V knjigi sta objavljena tudi dva popisa dajatev za oglejsko cerkev. Zakaj sta pomembna?
Obstajata dva popisa papeških dajatev na območju patriarhata za namen križarskih pohodov, ki navajata kraje s cerkvami, prvi iz leta 1247, ki sega le na Goriško, in drugi iz leta 1296, ki zajema celoten patriarhat. Dosedanje objave so bile precej pomanjkljive in z napakami v branju. Novo objavo (transkripcijo) je po izvirnikih v Furlaniji in v Vatikanskih arhivih pripravil kolega France Baraga. Zlasti popis iz leta 1296 je izjemno pomemben, saj podaja celotno župnijsko mrežo v Furlaniji, na Koroškem južno od Drave in v današnji Sloveniji. Objava je dopolnjena z identifikacijo vseh v popisu omenjenih krajev.
Cerkev sv. Kancijana in tovarišev v Kranju. FOTO: Ivo Žajdela
Poglejmo še eno značilnost, kako so zemljiški gospodje na Gorenjskem okoli leta 1100 pozidali veliko cerkva.
Gre za listino iz leta 1118, s katero sta smledniška viteza Heberard in Bertolf pri patriarhu izposlovala krstno in pogrebno pravico pri svojih šestih cerkvah. Te so bile v Trbojah, Smledniku, Hrašah, Zgornjih in Spodnjih Pirničah ter v Šmartnem pod Šmarno goro. Na območju med Smlednikom in Šmartnim je pozneje nastala samo še ena cerkev, sv. Valburge v Valburgi. Iz te listine se vidi, da je bila Gorenjska že okoli leta 1100 na gosto posuta s podružničnimi cerkvami, le da takšnega dokumenta za druga območja nimamo.
Nekatere župnije na Gorenjskem so zelo stare (iz druge polovice 11. stoletja). Kako pa je bilo drugod?
Za zgled naj navedem razmere v Savinjski dolini. Večji del Savinjske doline do vključno Nove Cerkve in Celja je bil v lasti sv. Heme, ki ga je v oporoki leta 1044 ali 1045 prepustila Cerkvi, od leta 1072 škofiji v Krki na Koroškem. Pražupnija za ves ta svet, domnevno nekdanje enotno kronsko posestvo, je bila v Šempetru in je obsegala tudi Braslovče in Škale. V Braslovčah je bila po vsej verjetnosti lastniška cerkev Heminega odvetnika Preslava, daljnega prednika Žovneških oziroma celjskih grofov. Ko je patriarh v Braslovčah ustanovil župnijo, ji je iz šempetrske pražupnije dodelil tudi ozemlje do Save s Trbovljami, ki ni bilo nikoli žovneško. Zato pri Braslovčah ne moremo govoriti o pražupniji, marveč o patriarhatski reformni župniji. Tako je bilo tudi v nekdanjih Škalah pri Velenju, drugače pa z Gornjim Gradom. Gornji Grad je bil posebno kronsko posestvo, ki ga je njegov zadnji lastnik Dipold de Chagere z vladarjevim privoljenjem predal oglejskemu patriarhu za ustanovitev benediktinskega samostana. Zato lahko za Gornji Grad upravičeno domnevamo, da je bil pražupnija.
Vikariate so, za razliko od župnij, ustanavljali župniki, da bi razbremenili svoje delo.
Ker so bile posamezne župnije še do 13. in 14. stoletja zelo obsežne, prebivalstvo pa se je večalo, je župnik pri bolj oddaljenih cerkvah ustanovil duhovnijo oziroma vikariat ter duhovniku oziroma vikarju v dušno oskrbo dodelil posamezne vasi in vzdrževalnino. Kot ustanovitelj je imel pravico, da izbere vikarja, a ga je moral dati v potrditev patriarhu. Poleg župnijskih vikariatov obstajajo tudi plemiški vikariati, kot je bilo s tistimi na Kočevskem. Pri plemiških vikariatih je bilo običajno tako, da so ustanovitelji dajali vikarja potrditi župniku župnije, v mejah katere je bil ustanovljen vikariat. Prvi dokumentirani vikariati so nastali na Gorenjskem v 13. stoletju. Stari župnijski vikariati so v poznem srednjem veku dobili status župnije, a so kot vikariatne župnije ostale odvisne od matične župnije in z njo povezane.
S katerimi odkritji ste naredili največji preboj?
O kakšnem posebnem preboju bi težko govoril. Rezultati raziskovanja so pač pomembni za zgodovino Cerkve, pomembne novosti pa zadevajo tudi fevdalno zgodovino. Na podlagi nove definicije pražupnije je bilo mogoče začrtati kronska posestva druge polovice 10. stoletja, ki so jih te pokrivale. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so te pražupnije nastale, preden je vladar ta posestva podelil ali razdelil raznim cerkvenim in svetnim fevdalcem. Pražupnija v Cerknici je bila npr. ustanovljena pred letom 1040, ko je vladar tamkajšnje ozemlje podelil oglejskemu patriarhu. Potem bi opozoril na lastniške cerkve in na proces njihovega preoblikovanja v župnije. V tem pogledu se je tudi pokazala določena razlika z drugimi območji v Srednji Evropi, tudi severno od Drave, saj je bil oglejski patriarh strožji od svojih kolegov in je vse večje župnije, ki so nastale v tem procesu, zadržal zase. To velja predvsem za lastniške cerkve na ozemljih južno od Drave, tudi na Koroškem, ki so bila v lasti tujih (eksteritorialnih) škofov, salzburškega nadškofa ter krškega, briksenškega, freisinškega in bamberškega škofa. Izjema je le freisinški škof na Loškem, ki se mu je v 12. stoletju posrečilo, da je starološko župnijo pridobil nazaj.
Kot vsaka raziskava te vrste tudi vaša ni dokončna. Kaj bi bilo treba še raziskati?
Mislim, da je moje delo dobro izhodišče za nadaljnje, bolj podrobne raziskave fevdalne zgodovine, ki bodo lahko ugotovitve potrdile ali relativirale, vsekakor pa na tem gradile dalje. Zelo specifično je vprašanje desetin na mikroregionalni ravni. Tudi to je domena zgodovinarjev, strokovnjakov za srednji vek. Bogato gradivo v videmskih arhivih o sporih zaradi cerkvenih pravic, ki ga v knjigi le bežno navajam, pa je zelo zanimivo za zgodovinarje cerkvenega (kánonskega) prava. Želim si, da bi se ta veda, ki ima v Evropi več kot stoletno znanstveno tradicijo, tudi pri nas bolj razmahnila.
Knjiga o prvih cerkvah in župnijah
Založba Viharnik iz Ljubljane je izdala knjigo dr. Janeza Höflerja z naslovom O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem v srednjem veku in podnaslovom K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. V njej je avtor najprej opisal zgodovinska izhodišča, predstavil pojme župnija, pražupnija, lastniška cerkev ter kanonične pravice, odvetništvo in inkorporacije, razložil kronološke in teritorialne vidike ter predstavil teritorialno organizacijo cerkvene oblasti. V osrednjem delu knjige je prikazal prve cerkve in župnije po posameznih območjih: Koroška in Štajerska severno od Drave, Prekmurje, Koroška južno od Drave, Primorska (oglejski patriarhat), Primorska (tržaška in koprska škofija), Gorenjska, Dolenjska in Bela krajina, Štajerska južno od Drave (Podravje in Podravinje ter Posavinje, Posotelje in Posavje). Posebno poglavje je namenil prikazu problematike patrocinijev (Marijini patrociniji, patrociniji karolinškega obdobja, diecezanski patrociniji, drugi patrociniji 10. in 11. stoletja, patrociniji 12. stoletja ter drugi patrociniji 12. in patrociniji 13. stoletja). Prav tako je osvetlil krstne cerkve in kapele. Na koncu sta objavljena dva popisa dajatev za oglejsko cerkev. Avtor je objavil tudi obsežno bibliografijo o tej problematiki, dodano je še abecedno kazalo krajev z obravnavanimi cerkvami in župnijami, zaradi česar je ta izjemno dragocena knjiga še posebej pregledna in uporabna.
Umetnostni zgodovinar dr. Janez Höfler
Umetnostni zgodovinar dr. Janez Höfler se je rodil leta 1942. Leta 1973 in 1975 je doktoriral iz muzikologije in umetnostne zgodovine. Od leta 1972 do upokojitve 2005 je bil zaposlen na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete, kjer je predaval zgodovino umetnosti na Slovenskem in pri drugih južnoslovanskih narodih v srednjem veku. Objavil je vrsto znanstvenih člankov in knjig; med njimi so: Tokovi glasbene kulture na Slovenskem (1970), Slovenska cerkvena pesem v 18. stoletju (1975), Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem (1978), Stensko slikarstvo na Slovenskem med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom sv. Andreja iz Krašc (1985), Johannes Aquila (soavtor; 1992), Srednjeveške freske v Sloveniji (Gorenjska, 1996; Primorska, 1997; okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, 2001; Vzhodna Slovenija, 2004), Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem (Primorska: oglejski patriarhat, goriška nadškofija, tržaška škofija; 2001).
Janez Höfler, Slovenci v zgodovini 7, Kdo in kako je pridigal srednjeveškim Slovencem, Družina, 7. 4. 2019Janez Höfler, Slovenci v zgodovini 8, Slovenija – od kdaj in kako, Družina, 14. 4. 2019
Janez Höfler, Slovenci v zgodovini 9, Sclavenia, Sclavonia, Slavonia, Družina, 21. 4. 2019Janez Höfler, Slovenci v zgodovini 10, Kako je bilo s Slovenijo v Trubarjevem času, Družina, 5. 5. 2019
