Zavetnik: lekarnarjev, slikarjev ikon; študentov teologije na Vzhodu

Atributi: dolga bela brada, odsekana roka

Vzdevek »Zlatotok« je dobil Janez Damaščan zaradi svojega odličnega literarnega dela, saj se je v svojih spisih ukvarjal z vsemi področji teologije, ki jih je znal razložiti preprosto in razumljivo. Čeprav skrit v samoti svoje revne celice, je postal s svojimi nasveti nepogrešljiv svetovalec številnim sodobnikom ter ena najvplivnejših osebnosti v deželi.




Ime: Poznamo veliko oblik imena Janez, vse pa izhajajo iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.

Rodil se je okoli leta 650 v Damasku v Siriji,

umrl pa 4. decembra 749 pri Jeruzalemu, danes Izrael.

Družina: Izšel je iz izobražene in bogate sirske družine v Damasku. Janezov oče Sarjum (Sergij) ibn Mansur (Zmagoslav) je bil glavni davčni nadzornik in najbrž tudi civilni predstojnik kristjanov v Damasku. Imel je tudi brata oz. očetovega posinovljenca Kozma.

Sodobniki: frankovski kralj Karel Martel, cesar Leon III. Izavrijec, sv. Beda Častitljivi, sv. Bonifacij, kalifa Jazid in Abd-el-Malek, jeruzalemski patriarh Janez V.

Skupnost: Okrog leta 715 je zapustil službo na dvoru, ki jo je nasledil po svojem očetu, in se kot samotar naselil v celici lavri v ozki cedronski dolinici tik ob Jeruzalemu. To meniško naselbino je ustanovil sv. Sava; po njem je tudi dobila ime Mar Saba. Tu je bil
posvečen v duhovnika.

Spisi: Njegovo največje delo je nekakšen kompendij Vir spoznanja; znani so zlasti trije zagovori v prid češčenja svetih podob; dosledno je pisal tudi zoper vse takrat obstoječe krive vere; njegovi sta še dve široko zasnovani veroizpovedi (Razlaga prave vere), dogmatični spisi, zbirka izrekov Sveta vzporedja, O osmih zlih duhovih, O krepostih in napakah, O svetem postu ter številna druga pisma, homilije in govori.

Umetnost: Poleg pisateljskega je imel tudi pesniški talent, saj je napisal in uglasbil številne himne za prazniške obrede in druge pobožnosti. Bil je pobudnik koralnega petja za liturgično rabo.

Kreposti: Vse življenje je bil skromen in ponižen. Ljubil je samoto, gojil iskreno ljubezen do Kristusa in otroško vdano častil Marijo. Gorel je za čistost prave vere in bil vdan Cerkvi ter njenemu nauku.

Grob: Vse do 12. stol. je bil njegov grob v samostanu Mar Saba, potem pa so njegove kosti izginile; morda so jih prenesli v Carigrad.

Zavetnik: Je zavetnik lekarnarjev (v Milanu), piscev ikon (v vzhodni Cerkvi), študentov teologije na Vzhodu.

Upodobitve: Večinoma so ga upodabljali z dolgo belo brado, pogosto v vzhodnjaškem meniškem oblačilu. Na raznih upodobitvah ga vidimo, kako piše za pultom. Slikajo ga tudi z odsekano roko, saj naj bi mu po legendi ob nekem klevetanju odsekali dlan, pa mu je potem čudežno spet prirasla k roki.

Naziv: Papež Leon XIII. ga je leta 1890 razglasil za cerkvenega učitelja.

Goduje: 4. decembra, do leta 1969 pa 27. marca.