Pogovor je vodila urednica portala Aleteia Urška Leskovšek, ki je kandidata za predsednika republike vprašala o tem, zakaj se izpostavlja kot katoličan, kako vidi svojo vlogo kot oče, na koncu pogovora pa smo mu v studiu pripravili tudi presenečenje. Oglejte si video pogovora.

Vedno poudarjate, da ste katoličan. Kaj danes to pomeni? Ta beseda ima veliko različic izvedbe. Kako se vera kaže v vašem vsakdanjem življenju?

Prvi pokazatelj moje vere je, da lahko vedno povem, kaj je razlog mojega veselja: da živim iz veselega oznanila, velike ljubezni, ki jo čutim od Boga in jo tudi delim okrog. To je maksima, ki ji poskušam slediti. Doma nisem bil vzgojen v veri, ampak mi je bila vera podarjena na moji poti odraščanja. Zato mi je še toliko bolj dragocen zaklad, ker sem to res začutil skozi vso mladost in odraščanje. Ko sem iskal poti v svet, zasebno in poklicno, sem lahko skozi vse dejavnosti v župniji, dekaniji, v glasbi, pa tudi širše, to živel in lahko rečem, tudi pričeval.

Doma nisem bil vzgojen v veri, ampak mi je bila vera podarjena na moji poti odraščanja.

Tudi v političnem okolju izražate svojo versko pripadnost. Zakaj? Lahko bi jo zapisali le v življenjepis, ali pa še to ne, zapisali nekam v oklepaj, ali pa še to ne. In vendar vi to poudarjate. Zakaj?

Še posebej zdaj, ko sem se izpostavil kot kandidat za predsednika republike, je to zelo nagovorilo. Jaz tako razumem vsa ta vprašanja glede mojih pozicij glede evtanazije in drugih življenjskih stvari. Ali vam to ne pove, da to ljudi zelo vznemirja? Mislim, da se ljudje zelo sprašujemo, vedno, ne glede na to, od kod prihajamo in kam gremo in poskušamo dati smisel vsemu temu, kar je vmes.

FOTO: Siniša Kanižaj

Svojo kandidaturo jemljem kot priložnost, da ne bežim od tega, iz česar sem zrasel in iz česar zdaj živim, iz tega bogastva, ampak da dam vedeti, da obstaja velik smisel, ki nas lahko vodi naprej in nas združuje. Moje glavno poslanstvo kot kandidat ali kot človek sicer je, da želim ljudi združevati, ne razdvajati. Mislim, da je to ključno poslanstvo evangelija, vere, nas kristjanov oz. katoličanov in tudi evangelija. Ne bežim od tega, ker iz tega živim, to je moja moč in želim tak ostati.

Moje glavno poslanstvo kot kandidat ali kot človek sicer je, da želim ljudi združevati, ne razdvajati.

Pri tem ste gotovo pristen, to izhaja iz vaše identitete. Ampak iskreni bodimo, te teme razdvajajo. Zakaj jih kljub temu poudarjate? Se ne bojite, da bodo volivci ušli?

Samo občutek je, da razdvajajo. Te teme zelo izzivajo današnjega človeka. Ne samo verujočih, ampak vse ljudi zelo nagovarjajo. Zdi se mi, da je tu najprej kakšen strah, predsodek. Velikokrat se srečam s tem, da novinarji, ki nimajo te izkušnje, ki jo imam sam, do mene pristopijo z zadržkom, kaj moja vera pomeni za mojo držo v politiki ali do sočloveka. In ko to razlagam, se mi zdi, da je tega strahu vedno manj. Ko spoznaš osebo, je strah vedno manjši in se ti odprejo drugi vidiki. Skozi življenje sem šel z mnogimi prijatelji, prijateljicami, kot sem povedal, nisem bil v veri vzgojen, ampak mi je bilo to podarjeno skozi življenje. Kakor koli, tudi v sorodstvu se srečujem z drugače mislečimi in neverujočimi. Ko se spoznamo, vidimo, da smo vsi ljudje, ki iščemo neko srečo in pot skozi življenje.

FOTO: Siniša Kanižaj

Kar pa je še pomembno, zakaj ne bežim od tega. Ker se mi zdi, da je predsednik države, funkcija, torej, človek, ki opravlja to odgovornost, je tak, kakršen je ta človek. Zdi se mi, da je to osebnostno tako zaznamovana funkcija, da se mi zdi, da je prav, da že v postopku kandidature ne bežim od tega, kar sem, da ne gledam pragmatično – pragmatizma je med nami kandidati preveč – se mi zdi, da je to moja prednost.

Da sem, kakršen sem, in da sem ponosen na svojo identiteto. S tem nagovarjam ljudi. Moje delo v politiki ni pokristjanjevanje, moje delo je, da nagovarjamo čisto vsakega človeka v tem, kar je. Če spoštuješ svojo identiteto in svoje korenine, lahko veliko bolj sprejemaš in spoštuješ čisto vsako drugačnost.

Če spoštuješ svojo identiteto in svoje korenine, lahko veliko bolj sprejemaš in spoštuješ čisto vsako drugačnost.

Pred dnevi ste na Televiziji Slovenija povedali, da ste odraščali v enostarševski družini. Hkrati pa vedno poudarjate, kako pomembno je, da otrok odrašča z mamo in očetom. Lahko kaj več poveste o tem?

V moji primarni družini je bilo veliko sprememb. Zapleteni odnosi, čustva … Rodil sem se še v klasično družino. Mama in oče sta se kmalu ločila, mislim, da sem bil star pet ali šest let. Potem smo nekaj časa živeli kot družina z materjo samohranilko. Neko obdobje je bil z nami tudi očim, ki mi je tudi veliko dal. Očim, oče … Ampak večino tistega najpomembnejšega obdobja smo bili mama, sestra in jaz. V tem okviru smo morali najti način prebijanja skozi življenje. To je izkušnja, ki me je zaznamovala in iz katere izhajam v hrepenenju po neki stabilnosti, v hrepenenju po tem, kar zdaj imam velik blagoslov, da to živim. Da sva z ženo povezana, že 16 let poročena, da imava štiri res krasne otroke. Ker sem kot deček ob doživljanju vseh teh sprememb in turbulenc v družini sam občutil, kaj to pomeni za otroka. In lahko rečem, da si še želeti nisem upal, da bi jaz na področju družine ali odnosov doživel eno stabilnost. In sem jo.

Mogoče s tem nagovarjam, kako je treba podpreti družino, še posebej pa dati otroku možnost, da odrašča ob mami in očetu. To se mi zdi pomembno sporočilo za našo družbo, ker relativiziramo naše odnose, da mogoče pa ni tako pomembno, kam je otrok posvojen. 

Treba je podpreti družino, še posebej pa dati otroku možnost, da odrašča ob mami in očetu.

Najbolj se oglašam ravno ob razpravi o družinskem zakoniku, ko se odloča o tem, kam je lahko otrok posvojen. Izhaja se iz pravice staršev, da imajo pravico posvojiti otroka. Kdo ima pravico posvojiti otroka? Obratno, otrok ima pravico biti posvojen v najbolj optimalno skupnost. To je res postopek posvojitve, ko je otrok že eno katastrofo v življenju dal čez. Ostal je brez svojih staršev. In zdaj mu poskušamo omogočiti čim boljši približek idealni ali optimalni skupnosti. Tam ne delajmo eksperimentov. Dajmo mu možnost, da odrašča ob prisotni mami in očetu.

Ob tem pa želim poudariti, da so vse družine dragocene. Čisto vsak starš: ali je sam, ločena družina, ponovno sestavljena družina dveh, ki nista poročena - kakor koli. To so dragocene skupnosti, kjer smo najbolj ranljivi in jih je država dolžna zaščititi, zavarovati in podpreti.

Več o tem, kaj je Janez Cigler Kralj povedal o tem, kakšen oče je on in kako doživlja svojo kandidaturo za predsednika države si poglejte v videu. Na koncu smo mu pripravili tudi presenečenje, ko smo v studio prinesli njegovo prvo "ljubico". Vabljeni k ogledu! 

FOTO: M. P.