Zavetnik: Ministrantov, novincev, študentov in mladine.

Atributi: knjiga s pravili, križ, rožni venec, včasih tudi mrtvaška glava.

Cerkve: V Sloveniji je največ cerkva sv. Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkva sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla.

Sv. Janez Berchmans, redovnik, jezuit

Nekaj najlepšega je opisovati svetnika, za katerega njegovi življenjepisci ugotavljajo, da njegovo življenje ni nič posebnega, da bi se ob njem spletale napete dogodivščine, junaška dela ali čudeži. V tej »vsakdanjosti« je namreč prava vrednost in lepota svetništva. Janez se v svoji mladosti ni veliko razlikoval od svojih vrstnikov, odlikovali sta ga predvsem dve značajski lastnosti: vztrajnost in temeljitost. Zaradi materine bolezni, v kateri ji je veliko stregel in požrtvovalno pomagal, je kazalo, da ne bo mogel dokončati šolanja. Zavzeli pa sta se zanj teti redovnici, ki sta mu priskrbeli stanovanje pri mestnem kanoniku, kjer je lahko nadaljeval šolanje, za plačilo pa pomagal v hiši. Sprva je hodil v škofijsko malo semenišče, kasneje pa se je v gimnaziji navdušil za jezuitski red in vstopil v njihov noviciat. Po dveh letih so ga predstojniki poslali na študij filozofije v Rim. Ni bil med najbolj nadarjenimi, bil pa je dober in priden študent, zato je bil tudi izbran za branilca na javni šolski razpravi, za kar so vsako leto izbrali najboljše izmed filozofov. Na zunaj ga res ni nič posebej odlikovalo ali razlikovalo od vrstnikov, zato pa je bila toliko bolj bogata njegova notranjost, kar so mnogi prav spoznali šele ob njegovi prezgodnji smrti. Bil je mladenič globoke vere in skritega življenja z Bogom. Bil je vesten, a kljub temu ne bolestno tankovesten izpolnjevalec redovnih pravil. Z njimi se je tako identificiral, da so mu postala vir zadovoljstva in veselja. Tudi zaradi svojega veselega in vedrega značaja je bil povsod priljubljen. Velika žalost je zato zavladala, ko je nenadoma zbolel. Nihče ni vedel, za kakšno boleznijo, a bila je tako zahrbtna, da ga je pokopala v enem tednu. Janez se je zavedal, da bo umrl, a je v bolezni videl božje znamenje, njegov klic v novo življenje. Kljub temu, da se je veselil srečanja z Bogom, pa je moral pred smrtjo doživeti hud duhovni boj, v katerem sta se ga polastila groza in nemir. Umrl je ob molitvi svojih sobratov, sredi študija, star komaj 22 let. Proti koncu življenja ga je Bog obdaril tudi z mističnim doživljanjem svoje navzočnosti. Glas o njegovi svetosti se je začel širiti takoj po smrti, a je bil za blaženega razglašen šele dobrih dvesto štirideset let po smrti.

Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.

Rodil se je 13. marca 1599 v Diestu v Belgiji,

umrl pa 13. avgusta 1621 v Rimu v Italiji.

Družina: Rodil se je v družini s petimi otroki, trije so se posvetili Bogu v redovnem poklicu.

Zavetnik: Ministrantov, novincev, poleg sv. Alojzija in sv. Stanislava Kostke velja za zavetnika študentov in mladine.

Upodobitve: Prikazan je kot jezuit, njegovi atributi so knjiga s pravili, križ, rožni venec, včasih tudi mrtvaška glava.

Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1865 razglasil papež Pij IX., za svetnika pa 15. januarja 1888 papež Leon XIII.

Goduje: V jezuitskem koledarju 26. novembra, sicer 13. avgusta.