Nadaljevanje iz: Janez Arnež, Ivan Podržaj, Domžale, taborišče Šentvid [3]

France Pernišek se je rodil leta 1907 v Radečah. Šolal se je v Celju, Veržeju in v Ljubljani. Zaposlen je bil na Okrožnem zavodu za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Zelo dejaven je bil pri Orlu in Katoliški akciji, kjer je v Narodnem odboru KA imel odgovorno funkcijo, saj mu je škof dr. Gregorij Rožman zaupal referat in skrb za organizacijo Mladih katoliških delavcev.

France Pernišek (1907–1990).

V težkih dneh groženj, preganjanj in zasledovanj

Na koncu vojne se je z družino umaknil v Avstrijo. V taboriščih Peggetz in Spittal sta ga mons. Matija Škerbec in mons. Jože Jagodic povabila k sodelovanju v socialnem odboru, ki se je pozneje preimenoval v begunski svet ter proti koncu v karitativno pisarno narodnega delegata. Opravljal je tajniška dela. »V težkih dneh vedno ponavljajočih se groženj, preganjanj in zasledovanj, vsakovrstnih poniževanj in stalnega pritiska na ljudi za repatriacijo, je bilo potrebnih mnogo posredovanj na najrazličnejših odločujočih mestih in vse to smo najbolje opravili po pisarni narodnega delegata, ki je tudi pri angleških in avstrijskih oblasteh užival velik ugled,« je zapisal nekaj let pred smrtjo.

Prihod na vetrinjsko polje. VIR: knjiga Pernišek

Napisal je obsežno delo Zgodovina slovenskega orlovstva

Po prihodu v Argentino 5. februarja 1949 je tam začel iz nič. Zaposlil se je kot stavbeni mizar, vendar je bil preslaboten, da bi lahko zdržal težko delo. Konec marca 1949 so mu zaupali mesto tajnika v Društvu Slovencev, kjer je delal osem let, nato pa se je zaposlil v industrijskem podjetju Ciudadela, kjer je delal do upokojitve leta 1979, polnih 22 let. Upokojil se je pri 73. letih svojega življenja. Leta 1957 si je postavil lasten dom v Castelarju blizu Slovenske Pristave, s katero se je kmalu tesno povezal. Sredi 60. let je Pristavo pomagal oživiti. Napisal je obsežno delo Zgodovina slovenskega orlovstva in obsežno kroniko Pristave. Umrl je leta 1990.

Iz Perniškovega dnevnika ponatiskujem zapise, ki jih je naredil 31. maja 1945, ko se je v taborišču v Vetrinju dokončno razjasnilo, da Angleži domobrance predajajo v roke Titovim partizanom in jih s tem pošiljajo v smrt. Iz tega odlomka se vidi, kako pričevanjsko pomembni so Perniškovi dnevniški zapiski.

Pogled na taborišče v Vetrinju. VIR: knjiga Pernišek

31. maj 1945

»Praznik sv. Rešnjega telesa danes obhajamo. Slovesna maša na samostanskem dvorišču. Kakor na veliki pogrebni maši. Naša srca so strta, naše duše žalostne do smrti. Prestali smo strašno noč in ta trenutek, ko se mi pri maši spominjamo največje skrivnosti naše vere, nakladajo Angleži poslednje fante na avtomobile. Ubogi fantje, kako strašni usodi gredo nasproti! Fantje so nemi in mirni. Polk je komandant razpustil in dal fantom prosto pot, naj gredo kamor hočejo. 'Kamor jih je odšlo 8 tisoč, gremo še mi. Bili smo tovariši v boju, ostanemo z njimi tudi v smrti.' Svaka sem s težavo pregovoril, da je ostal pri nas. Ubogi fantje, kako strašna je vaša usoda! Ljubi Bog nas razume. Sredi maše, ki jo na grajskem dvorišču opravlja kanonik dr. Tomaž Klinar, je začelo deževati in je tudi med skromno procesijo ves čas deževalo. Za nas danes ta praznik ni dan veselja. Za nas obstaja ta trenutek le razpoloženje Gospodovo in njegovih učencev po sv. večerji, ko so odšli na Oljsko goro v smrt Gospodovo. O Gospod, ta trenutek razumem Tvoj vzdih: 'Moja duša je žalostna do smrti!' Nisi imel človeka na zemlji, ki bi ti pomagal, neizprosna je bila volja Očetova. To, kar se je zgodilo z domobranci, se utegne vsak trenutek zgoditi tudi z nami. Mi na svetu nimamo več nobenega prijatelja! Nas so v naši najtežji uri vsi zapustili, kakor so Tebe, o Gospod, vsi zapustili. Ostani z nami vsaj Ti, Gospod, ostani z nami v naši smrtni uri.

Taborišče Peggetz pri Lienzu. VIR: knjiga Pernišek

»Torej je vendarle res ...«

Grem skozi taborišče. Ljudje so prepadeni, objokani in nemo zro na prostor, kjer je stalo domobransko taborišče. Prav tak se mi zdi prostor, kakor hiša iz katere so odnesli mrliča. Ne morem se nanj ozreti brez žalosti.

Na večer se je vrnil s Podljubelja dr. Meršol z majorjem Barrejem. Pri taboriščni pisarni ju je čakal g. Krištof, tolmač pri Lt. Amesu. Povedal je majorju, da naj čimprej pride h komandantu vojaškega taborišča, ker gre za vrnitev civilnih beguncev Slovencev v Jugoslavijo.

Tako je dr. Meršol prvič zvedel za namero, da bodo vrnjeni tudi civilni begunci. Ko je to slišal, je dejal majorju Barreju: 'Torej je vendarle res, da Angleži vračajo begunce v Jugoslavijo v mučenje in smrt? Prej so poslali vojake, zdaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Do sedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo.'

Major Barre je na te besede prebledel in prosil dr. Meršola, naj ga spremlja k Lt. Amesu. Ta se je zoperstavil navzočnosti dr. Meršola pri razgovoru, a na zahtevo majorja je odnehal. Vzel je v roke neki dopis in rekel: 'Imam odredbo, da se jutri 1. junija odpravi iz taborišča 2.700 slovenskih civilnih beguncev, in sicer 1.500 na postajo Pliberk in 1.200 pa na postajo Maria Elend. Pripravljeni morajo biti ob petih zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih iz taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak.'

Slovenska begunska osnovna šola, učitelj Slavko Orel. VIR: knjiga Pernišek

Valentin Meršol in kanadski major Paul H. Barre

Od majorja Barreja je zahteval, naj izvrši povelje komande. Major Barre pa je prosil, naj počaka, da gre on z dr. Meršolom v Celovec na Vojaško upravo, da posreduje. Lt. Ames je o tem obvestil vojaško upravo telefonično in ko sta okrog šeste ure prišla tja, ju je takoj sprejel major Johnson, šef oddelka za preseljene osebe. Meršol ga je prosil, naj pomaga rešiti slovenske begunce, kar je dolžnost Angležev, saj so jih sprejeli pod svojo zaščito. Dr. Meršol je pojasnil, da to pomeni smrt za vse begunce, ker partizani bodo vse poklali in prosi, naj se ta ukrep prekliče. Vsi begunci smo kraljevi pristaši in smo proti Titu, zato je povratek v Titovino za nas vse sigurna smrt. Prav tako je ugovarjal major Barre in prosi, naj se Johnson obrne na višje poveljstvo. Sporoči naj njegovo in dr. Meršolovo prošnjo. Potem se je dr. Meršol, na željo majorja Johnsona, odstranil v drugo sobo in majorja sta se sama razgovarjala. Bilo je veliko telefoniranja na vse strani. Kake pol ure pozneje sta dr. Meršola zopet poklicala v pisarno. Major Johnson mu je ponudil stol, ga nekaj sekund molče gledal, nato pa mu je rekel v prisotnosti majorja Barreja: 'Odločili smo, da civilisti ne bodo poslani proti svoji volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo.' Vsi drugi pa ostanemo begunci in bomo izročeni v oskrbo in zaščito angleškemu Rdečemu križu. Naše begunstvo bo trajalo najmanj dve leti, lahko pa tudi za vedno ostanemo v tujini. Tisti, ki jutri prostovoljno odidejo domov, se morajo nocoj do pol desetih javiti.

Po prisrčni zahvali majorju Johnsonu za uspešno posredovanje sta se oba vrnila v taborišče. O uspehu obiska sta takoj obvestila Lt. Amesa, ki je prosil majorja Barreja, naj poskrbi, da dobi to odredbo tudi pismeno od divizije oz. brigade. Še isti večer pa želi vedeti, koliko oseb hoče oditi v Jugoslavijo. Major Barre je odšel v Celovec. Ko se je po deseti uri vrnil v taborišče, ga je v pisarni čakal ves taboriščni odbor, ki se mu je za uspešno posredovanje prisrčno zahvalil. Major je bil močno ganjen in oči so se mu solzile.«

Begunska šola, profesorji z dijaki, z leve: x, Alojzij Luskar, Milko Jeglič, Jože Ovsenek, Majcen, Roman Pavlovčič, x. VIR: knjiga Pernišek

Globoko veren in zelo odkrit

To je le kratek odlomek iz Perniškovega dnevnika in iz njega se vidi, za kako pomemben zgodovinski vir gre. Dnevniške zapiske je pisal od 4. maja 1945, ko se je pričel umik Slovencev v begunstvo v Avstrijo, do 5. februarja 1949, ko je z družino z ladjo prispel v Buenos Aires. Dnevnik je Pernišek pisal v nekaterih obdobjih redno, vmes pa zevajo tudi daljše praznine, saj je bilo begunsko življenje zelo trdo, moral se je celo skrivati, aretirali so ga in zasliševali. Urednik knjige je nekatere zapise izpustil, saj bi lahko koga prizadeli. Pernišek je bil namreč pri pisanju zelo odkrit. Bil je globoko veren mož, kar se v zapiskih nenehno odraža, zato je bil zelo občutljiv tudi do moralnih napak, ki jim je bilo težko življenje v begunskih taboriščih, ko so bili ljudje pogosto povsem demoralizirani in v strahu za golo preživetje, precej naklonjeno. Izgubili so vse premoženje in so se zato potegovali za vsak košček zemskih potrebščin, ki jim je bil dosegljiv. V boju za boljši materialni položaj pogosto pride do izraza zavist, opravljanje in obrekovanje, izsiljevanje in celo grožnje.

Taborišče Spittal. VIR: knjiga Pernišek

Podrobni opisi poti v begunstvo

Pernišek je svoje dnevniške zapiske iz begunskega življenja objavljal v slovenskem mesečniku v Argentini Duhovno življenje v letih 1985–1990. Vsi poznavalci tega dela slovenske zgodovine se strinjajo, da gre za zelo kakovostni dnevnik, ki ga lahko zgodovinarji uporabljajo kot prvovrstni vir. Iz dnevnikov se ves čas vidi Perniškova moralna čistost, resnicoljubnost in poštenost. Sledimo dokaj podrobnim opisom poti v begunstvo čez Ljubelj v taborišče v Vetrinju, preselitev v taborišče Peggetz pri Lienzu, nato v Spittal in vse do prihoda v Argentino.

Taborišče Spittal leta 1948. VIR: knjiga Pernišek

Izjemna moč slovenskih beguncev po preživetju

Predvsem dve stvari izstopata. Prva je izjemna moč slovenskih beguncev po preživetju, ki se je kazala v organiziranju taboriščnega življenja z delavnicami, šolami in rednim verskim življenjem. Druga pa je odnos Angležev do beguncev, ki je bil pogosto zelo surov, saj so jim na vsak način hoteli narediti življenje v taborišču neznosno, da bi jih tako prisili k vrnitvi v Jugoslavijo. Pri tem so uporabljali celo pritiske s pomanjkljivo prehrano, kar se je odražalo v pravih stradanjih.

Marjan Hočevar in Milko Pust v taboriščni knjigoveznici. VIR: knjiga Pernišek

Begunci so bili stalno v strahu pred angleško policijo

Življenje v taborišču je bilo polno živčne napetosti, saj so bili begunci stalno v strahu pred angleško policijo, ki jih je sumničila in jih je pogosto zasliševala, stalno so se bali izročitve ali izgona iz taborišča. Dolgo časa je preteklo, preden so izvedeli, kam bodo lahko odšli in to v popolnoma neznani svet, za katerega niso vedeli, kaj jih tam čaka ter kako se bodo znašli v njem.

Za Perniškovo dragoceno pričevanje se moramo zahvaliti neumornemu dr. Janezu Arnežu, kot tudi za knjigo Ciril Žebot in njegov politični nastop (517 strani), ki jo je izdal leta 2006 (glej priponko).

Ivo Žajdela, Dnevnik Franceta Perniška, Demokracija, 27. 9. 2007Ivo Žajdela, Žebotov politični nastop, Demokracija, 20. 4. 2006

Konec v: Janez Arnež, Anton Žakelj, begunci, taborišče Vetrinj [5]

Begunci se odpravljajo na dolgo pot čez ocean in v begunstvo. VIR: knjiga Pernišek

1/12