Kot smo zapisali TUKAJ, je v govoru, ki so ga zbrani večkrat prekinili z gromkim aplavzom, Jan poudaril, da so nizke pokojnine krivica, ki ne prizadene zgolj upokojencev, temveč tudi mlajše generacije, ki se zavedajo, da delo in prispevek starejših k razvoju slovenske države zaslužita več skrbi in spoštovanja, česar se zaveda zlasti del mladih s pravo vzgojo: učiti se, delati, pomagati, spoštovati starše in stare starše in jim vsaj delno povrniti vse dobro, kar so naredili zanje.

Jan Walland je nedavno prestopil prag polnoletnosti. Prihaja iz Lesc, zaključuje Srednjo tehniško šolo Šolskega centra Kranj, nadaljevati želi na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Vselej je bil športno dejaven (plavanje, rokomet, nogomet), dokler ga ni predlani uščipnilo v kolenu, zato zdaj raje zahaja v fitnes. Včasih so imeli doma kmetijo, zdaj imajo le še konje (in psa), pa tudi veliko gozdov in zemlje, tako da dela ne zmanjka.

Za spletno Družino je spregovoril Jan Walland, 18-letnik, ki je s svojim govorom navdušil udeležence 10. vseslovenskega protestnega shoda upokojencev.

Kako resno se mladi zanimate za pereča družbena vprašanja? Imate stališče o njih, ga pravzaprav sploh rabite imeti? 

Zelo je odvisno od posameznika do posameznika, vsak od nas razmišlja malo drugače. Jaz imam očeta, ki je bolj angažiran, in se z njim večkrat pogovarjava; načeloma pa se mladi s tem ne ukvarjajo kaj dosti. Zanimati se začnejo takrat, ko to vpliva nanje, ko se zgodi kaj takega, kar res občutijo na lastni koži, denimo kakšne spremembe glede štipendij in druge stvari, ki se nas bolj tičejo. Sicer pa ne prav dosti.

Kaj pa mladi in politika? Ste vi vključeni v kak strankarski podmladek ali družbeno-politično organizacijo in ali je prav, da se mladi vključujejo v politične stranke?

Sam nisem vključen nikamor, da pa se mladi vključujejo, se mi zdi čisto prav, ker bomo mi itak morali sčasoma ta svet voditi naprej. Pametno je, da si – vsaj tisti, ki se za to zanimajo – ustvarijo podlago za to, da ne bo potem zmede. Enako je, kot bi nekoga, ki ne ve ničesar, poslal v tuje mesto – če se ne znajde in ne zna jezika, je tako, kot če bi vrgel mlade ljudi v politiko, potem pa naj ugotovijo, kaj je najbolje za državo, brez da bi prej imeli prej vpogled v to, kako se jo vodi.

Jan Walland: Saj že tudi pri 18 letih marsikdo ni dovolj zrel za volilno pravico … FOTO: Tatjana Splichal

Ali šolski sistem vzgaja in izobražuje mlade, da potem znajo razmišljati s svojo glavo?

Za gimnazijo ne vem, jaz sem na tehniški šoli, računalniški tehnik, pri nas se res osredotočamo na naše specifike. Pri slovenščini imamo profesorico, ki nam kdaj pove, kaj se dogaja v državi. Sicer pa šolskemu sistemu manjka vzgojiti človeka. Nič ne rečem: nauči te predmete, zgodovino, računanje, to že. Manjka pa mu, da bi mladega človeka naučil, kako naj se v življenju znajde, kako preživeti, kako delati z denarjem, s hrano, kako to kombinirati, kako plačevati račune, voditi finance – manjka nam, da bi nam v šoli razložili, kako vse to deluje. Zdaj je to bolj naloga naših staršev. Jaz imam srečo, da mi oče pove, kako delati in kako se najbolje znajti. Šola nas torej premalo pripravi na realno življenje.

Kaj pa zamisel o znižanju starostne meje za volilno pravico na 16 let? Je smiselna?

Kolikor se spomnim sebe pri 16 letih in kolikor poznam mlajše od sebe, se mi to ne zdi pametna ideja. Šestnajstletnik niti še vedel ne bo, o čem sploh glasuje, večina toliko starih ne spremlja političnih vsebin. Zato se mi zdi neumnost. Šestnajstletnike bi starši izkoristili in z njimi dobili dodaten glas, saj oni sami ne bi vedeli, za kaj sploh gre. Ne rečem, da so vsi 16-letniki taki, ampak nekateri so. Saj že tudi pri 18 letih marsikdo ni dovolj zrel za volilno pravico …

Se mi pa zdi, da z leti tudi mladi dojamemo pomembnost tega, da imamo svoj jezik, svojo državo, nekaj svojega.

Katere so najbolj pereče stvari in največji izzivi slovenskega mladega ta hip?

Imam prijatelje, ki so malo starejši od mene in na fakulteti. Največji problemi so bili z vpisi na fakultete, da res prideš na tisto, na katero želiš. In najti si prebivališče, ker so cene kar visoke! Moji prijatelji varčujejo tako, da gresta dve osebi v eno stanovanje, živita skupaj in prepolovita ceno. Za enega samega je pa to kar težko. To so problemi mladih.

Ali vas osebno to že obremenjuje?

Jaz sem zdaj še na srednji šoli, imam pa namen iti naprej v Ljubljano. Teh 40 kilometrov ni problem, bom že prevozil; če bi moral recimo iz Maribora v Ljubljano, je pa že kar velika razdalja za vsakodnevno vožnjo sem in tja.

Jan Walland: Enako je, kot bi nekoga, ki ne ve ničesar, poslal v tuje mesto – če se ne znajde in ne zna jezika, je tako, kot če bi vrgel mlade ljudi v politiko, potem pa naj ugotovijo, kaj je najbolje za državo, brez da bi prej imeli prej vpogled v to, kako se jo vodi. FOTO: Tatjana Splichal

Kako bi svoje vrstnike prepričali, da bi se začeli malo resneje zanimati za aktualne teme in bi bili bolj družbeno angažirani? 

Med prijatelji opažam, da že resneje gledamo na to in se večkrat pogovarjamo, kako naprej in kako bo čez 10 let. Sicer pa je problem mladih, da – z izjemo tistih, ki jih res zanima – ne gledajo več televizije, zdaj so bolj na telefonih in računalnikih. Bolj bi se jim lahko približali s kratkimi posnetki na družbenih omrežjih – TikToku, Instagramu … –, kjer izvedo največ. S televizije res zelo malo, ker je ne gledajo veliko.

Kaj pa vrednote med mladimi, so se v primerjavi z vašimi starši ali starimi starši kaj bistveno spremenile? Ali tradicionalne vrednote danes mlademu še kaj pomenijo?

Veliko mladim se zdi neumno, kakšen poudarek je na slovenskem jeziku v srednjih šolah. Pravilna slovenščina jim je tuja, saj smo odraščali z angleščino in drugimi jeziki. Se mi pa zdi, da z leti tudi mladi dojamemo pomembnost tega, da imamo svoj jezik, svojo državo, nekaj svojega. Sicer pa imamo mladi kar podobne vrednote kot naši starši.

Šolskemu sistemu manjka, da bi mladega človeka naučil, kako naj se v življenju znajde, kako preživeti, kako delati z denarjem, s hrano, kako to kombinirati, kako plačevati račune, voditi finance.

Koliko pa mladi poznate ključno obdobje nastajanja samostojne slovenske države? 

Najbolj se spomnim, da smo ob koncu osnovne šole, v 8. in 9. razredu, dobili samostojen predmet ravno o tem, od takrat naprej pa sem o tem obdobju izvedel zelo malo. Pri zgodovini, denimo, smo samo omenili, da smo se osamosvojili, sicer pa ni prav veliko poudarka na tem, vsaj na tehniških šolah ne. Verjamem, da ga je vsaj na gimnaziji nekoliko več.

Reciva še nekaj besed o vašem nastopu na vseslovenskem shodu upokojencev na Trgu republike. Kakšne odzive nanj ste dobili?

Sprva sem imel seveda tremo, ker je bil zame to prvi tovrsten nastop. A sem se sprostil, ko sem videl, da ljudje poslušajo in ploskajo, saj s tem pokažejo, da jim res nekaj pomeni, kar jim govoriš. Tudi po nastopu so hodili do mene in mi čestitali – zelo mi je bilo prijetno. Imel sem občutek, da delam nekaj dobrega za ljudi.

Pa odziv vaših vrstnikov in prijateljev?

Nekaj mi jih je omenilo, da se jim je zdelo lepo, da pa sami pred tako veliko množico ne bi upali nastopiti.