Jakobovo v Borjah pri Kolovratu
Jakobovo v Borjah pri Kolovratu
14. septembra 1523 je namreč oglejski pomožni škof Daniel de Rubeis posvetil oltar sv. Florjana v tej podružnični cerkvi. Slovesno mašo ob tem prazniku je daroval ob somaševanju domačega župnika Antona Humarja msgr. Franci Petrič. V pridigi je spomnil na čase, ko je ta cerkev vstopila v zgodovinski spomin. Bilo je to po obdobju najhujših turških vpadov, ko pravijo kronisti tistega časa, da so Turki v manj kot sto letih odpeljali v sužnost ali pa pobili dvesto tisoč naših prednikov, uničili, onečastili ali požgali na stotine cerkva, domov in gradov. Škofov obisk je bil takrat namenjen tolaženju in opogumljanju zdesetkanega ljudstva, ki je prav ob cerkvah našlo edino tolažbo in tudi obrambo. Tudi danes lahko ljudje prav v cerkvah najdemo dušni mir in spodbudo za pošteno in pristno življenje. Pri nas na Slovenskem cerkve vzdržujejo in obnavljajo verni ljudje, medtem, ko v zahodnem delu Evrope cerkve prodajajo, jim spreminjajo namembnost, saj mnogi nimajo več najdragocenejšega – vere, kar ogroža stanje duha v vsej Evropi.
Cerkev sv. Jakoba je ob tej priložnosti dobila tudi lepe obogatitve: kipa sv. Lucije in sv. Janeza Nepomuka, delo rezbarskega mojstra in restavratorja Miha Legana iz Žužemberka, in veliko fresko sv. Florijana in sv. Jurija v lopi tega svetišča, ki jo je napravila akad. slikarka Maša Bersan Mašuk po gotski freski iz Bodešč pri Bledu. Te umetnine spominjajo na dragocenosti, ki so že bile v tej cerkvi, pa so bile uničene ali izgubljene v preteklosti. Prizadevna ključarja Ivan Hočevar in Lojze Podmiljšak pa sta poskrbela, da je cerkev zdaj pravi biser med kolovraškimi podružnicami.
Borje so sicer odmaknjene od velikih prometnic, a imajo dolgo zgodovino (prvič omenjene leta 1360, tu je bil doma vzgojitelj in dobrotnik bl. A. M. Slomška Jakob Prašnikar) in predvsem složne ljudi, ki radi delajo za svoj kraj. Čeprav so maloštevilni, je njihova obnovljena in lepo urejena cerkvica lahko ponos vse ljubljanske nadškofije.