Ti namreč že povzročajo zastoje v romarskih hostlih, v prispevku za avstrijski Kathpress piše Andreas Drouve, ki si je razmere na poti ogledal »iz prve roke«: 

Cesar Garralda se zabava, ko na stojalo pred svojim romarskim hostlom vsak dan položi ista ročno napisana lističa, enega v angleščini, drugega v španščini. Na njiju je kratko in jedrnato zapisano: »Zasedeno«. Posel ne bi mogel biti boljši. Trenutno je naval romarjev na Camino, ki vodi proti Santiagu de Composteli, zelo velik. »Še nikoli nisem doživel česa podobnega,« pripoveduje 53-letni Garralda, ki skupaj z bratom Inakijem vodi hostel Casa Ibarrola v starem mestnem jedru Pamplone.

Ker gre za zasebni hostel, so tu mogoče rezervacije - v nasprotju z javnimi prenočišči v upravi občine ali Cerkve. Trenutno je vse rezervirano za manj kot teden dni vnaprej in urnik za junij je že precej zapolnjen, poroča Kathpress.

Po rekordnem letu 2022, ko je 437.509 romarjev v Santiagu de Compostela prejelo romarsko listino, se letos kažejo znamenja novega rekorda.

Hostli za romarje v severni Španiji povsod dosegajo meje svojih zmogljivosti. Po rekordnem letu 2022, ko je 437.509 romarjev v Santiagu de Compostela prejelo potrdilo o romanju, t. i. romarsko listino, se letos kažejo znamenja novega rekorda. Sredi letošnjega maja je bila že presežena meja 80.000 romarjev, kar se je v prejšnjem letu zgodilo šele konec istega meseca.

Dilema pomanjkanja prenočišč zadeva tudi Roncesvalles, klasično vstopno točko na glavno, t. i. »francosko pot« (Camino Frances). »V povprečju k nam vsak dan prispe okoli 300 romarjev in 183 postelj je vsak dan zasedenih,« pove Marisol Goicoa, ki že več kot dve desetletji pomaga skrbeti za romarje v hostlu v zgodovinskem samostanskem sklopu Roncesvalles.

Kam torej v majhni pirenejski vasici namestiti vse druge popotnike? »Delamo, kar lahko,« pojasnjuje Goicoa, kar pomeni: za tiste, ki prihajajo, so na voljo namigi o možnih nadomestnih nastanitvah v okolici, vključno s podeželskimi hišami, ki pa so daleč stran od romarske poti. Nastanitve, ki so od določene točke na romarski poti oddaljene dan hoje nazaj ali naprej, seveda razveseljujejo taksiste, obenem pa krepko krčijo romarjev proračun. Navsezadnje je ena od stalnic priljubljenosti poti svetega Jakoba prav ugodna raven cen romarskih prenočišč.

Kdor razmišlja o šotoru, mora vedeti, da je divje kampiranje v Španiji prepovedano, število kampov ob Jakobovi poti proti Santiagu pa je minimalno.

Območni časnik Diario de Noticias, ki izhaja v Navarri, po navedbah Kathpressa poroča, kako nekateri romarji – ker pač drugače ne gre - zdaj spijo na prostem, na tleh ali na klopeh, ali pa postavljajo šotore. Tovrstni prostori na prostem gotovo niso osnovno udobje, o kakršnem človek sanja po napornem dnevu romanja. Poleg tega v tem primeru higiena ostane na stranskem tiru. Kdor razmišlja o šotoru, mora seveda vedeti, da je divje kampiranje v Španiji prepovedano, število kampov ob Jakobovi poti proti Santiagu pa je minimalno.

Včasih pa ima romar tudi srečo, kakršno je imel španski kolesarski romar Jose Ruiz, ki je pot začel v rodni Aragoniji. Po treh neuspešnih poskusih v zasebnih prenočiščih v Pamploni je dobil eno zadnjih parcel v občinskem prenočišču. Zadovoljen z rešitvijo si vzame čas za klepet s Kathpressovim dopisnikom: od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja je prehodil številne Jakobove poti, pojasni. Zdaj pa si je 55-letni strojnik vzel sobotno leto in se odločil, da bo mrežo Jakobovih poti raziskal v nasprotni smeri - s kolesom prek Evrope do norveškega Trondheima.

Dejstvo, da romarske poti niso označene v nasprotni smeri, ga še bolj spodbuja. V Skandinaviji bi moralo biti vsekakor manj gneče. Žal pa za takšno pot ne dobi romarske listine.

V letošnji pomladi se je močno povečalo število romarjev iz Azije, predvsem s Tajvana in iz Južne Koreje.

Upravitelj hostla Garralda je to pomlad opazil še dodaten pojav: močno se je povečalo število romarjev iz Azije, predvsem s Tajvana in iz Južne Koreje. Pri njem se je ustavila romarka s Tajvana, Liulin, ki ne kaže svojih 73 let, in mu zaupala: »Prijatelji so me spraševali, zakaj grem. Ne vem, preprosto hodim naprej.« Ob tem se ji zasvetijo oči. Liulin ima čas, za vsakdanjo priporočeno prehojeno pot se ne zmeni. Včasih prehodi le osem ali deset kilometrov - kar je nenazadnje odvisno tudi od tega, ali bo ob naslednjem postanku našla prenočišče.