22. junija sta se z Rakovnika odpravila na skoraj 3000 kilometrov dolgo pot, še pred tem sta po maši prejela blagoslov. Konec minulega tedna, po 27 dneh, sta srečno prispela v Santiago in se mi javila kar od tam. 

Pred odhodom sta na Rakovniku v Ljubljani prejela blagoslov. FOTO: Osebni arhiv

Preden sem govorila z njima, sem bila prepričana, da sta "prava" izkušena kolesarja, zato sem bila še toliko bolj navdušena nad njunim uspehom, ko sta mi povedala, da sta prej redko kolesarila, Jakob je še omenil, da prej sploh ni imel svojega kolesa!

Jakob in Mitja, od kod ideja za vajin podvig?

JAKOB: Jeseni smo bili z razredom na ekskurziji v Španiji in tam sem pomislil, da bi bilo zanimivo, če bi poskušal iti od doma na Camino, do Santiaga de Compostela. Svojo idejo sem predlagal Mitju, ki je bil takoj za. Mislila sva, da bi šla peš, a ko sva preračunavala, sva ugotovila, da peš tja ne bova prišla v času poletnih počitnic, zato sva se odločila, da bova šla s kolesom.

Koliko časa so vama vzele priprave? Sta veliko načrtovala ali sta se odločila za spontan način romanja?

MITJA: Nekaj priprav sva imela, toda nisva veliko načrtovala. Načrtovala sva tako pot, da sva lahko vse prilagajala glede na nastale situacije, saj se lahko na poti zgodi marsikaj. Načrtovala sva, da nama bo pot vzela točno en mesec, prispela pa sva v 27 dneh, tako da sva bila hitrejša, kot sva načrtovala. Presenetilo naju je, da sva tako hitro prišla na cilj. (smeh)

Omenila sta, da se na poti zgodi marsikaj. Tudi v vajinem primeru ni šlo brez ovir, na primer predrte zračnice … Kako sta se soočala s težavami? So vama predstavljale velik stres ali sta jih mirno rešila?

JAKOB: Bilo je res veliko težav. Če bi bila samo zračnica, ne bi bil noben problem. Fizično ni bilo tako težko, kot sva pričakovala, je bilo pa dosti drugih težav in dosti stvari je šlo narobe, da je bila posledično pot res kar težka.

Na poti je prišlo do (ne)predvidenih zapletov. Žebelj je predrl zračnico. FOTO: Osebni arhiv

Kaj je bila največja težava?

MITJA: Nekje v Italiji naju je zajela nevihta in sva imela čisto vse mokro. Najboljše zavetje, ki sva ga našla, je bilo neko drevo, popolnoma naju je premočilo in zvečer nisva nikjer uspela dobiti prenočišča, tako da sva spala v šotoru. Ni bilo prijetno.

Sušenje oblačil po nevihti. FOTO: Osebni arhiv

Je bilo težko iti vsako jutro znova nazaj na kolo?

MITJA: Zjutraj sva imela bolj težave z mrazom kot s tem, da je bilo treba iti nazaj na kolo. Se kar navadiš, da ves čas kolesariš. Prvih nekaj minut je morda težko, potem pa gre.

Kaj vaju je kljub oviram motiviralo in gnalo naprej?

JAKOB: Motiviralo naju je dejstvo, da je najlažja pot domov, če uspeva priti do Santiaga.

MITJA: Motivacija je tudi to, da več kilometrov kot narediš določen dan, manj jih ostane do cilja. (smeh)

Ob katerih trenutkih pa sta čutila največ veselja in hvaležnosti?

JAKOB: Meni je bilo zelo zanimivo, ko sva po prvih prevoženih kilometrih na vrhniškem klancu srečala še enega kolesarja, ki je šel v Francijo, in smo potem prve tri dni skupaj kolesarili. Zelo zanimivo je bilo in dobro, da smo bili na začetku trije, da je bilo malo lažje.

MITJA: Veliko dobrih situacij in izkušenj sva imela s prenočišči. Šla sva k maši in že pred mašo nama je neki menih ponudil, da pospraviva kolesi na varno, priznal pa je, da nima prostora za prenočišče. Po maši sva zato vprašala nekega duhovnika, ali on ve za kako prenočišče. Ta naju je usmeril do nekega drugega človeka, ki tudi ni mogel zagotoviti prenočišča, smo pa skupaj po maši v odšli v bližnji bar. Tam je bil neki Balkanec, ki je bil zelo prijazen in nama je dal 50 evrov za hostel. (smeh)

Zelo vesela sva bila tudi v Franciji, ko nama neki duhovnik ni mogel urediti prenočišča, a je bila zraven neka gospa, ki nama je omogočila, da sva prespala pri družini in dobila še večerjo.

Po 27 dneh in skoraj 3000 kilometrih sta prispela v Santiago. Kakšni občutki so vaju prevevali?

JAKOB: V Santiago sva prispela ob pol štirih zjutraj in takrat sem bil fizično in psihično tako utrujen, da sploh nisem bil pretirano navdušen, samo čakal sem, da bova pojedla in šla spat. Pozneje pa sem se počasi začel veseliti tega, da je najine poti konec in da sva prišla na cilj.

MITJA: Nekako sem bil zelo vesel, a sem bil, kot pravi Jakob, tudi sam zelo utrujen. Zjutraj, ko sva šla k maši, mi je bilo pa res zelo lepo. Dojel sem, da sva tako hitro naredila toliko kilometrov in prišla na cilj.

V Santiago sta prikolesarila po 27 dneh ob pol štirih zjutraj. FOTO: Osebni arhiv

Kakšne so bile vajine predstave pred potjo in kaj se je izkazalo za čisto drugače?

MITJA: Ena stvar je ta, da je čas čez dan kar nekam izginil. Preračunala sva, da bova sedem ur na dan kolesarila, ostali čas pa si bova vzela prosto. Mislila sva, da bova imela veliko prostega časa, na koncu pa se izkaže, da tega časa sploh ni veliko. Skrbeti moraš, da kupiš hrano, jo skuhaš, poiščeš prenočišče. Na koncu sva bila od šestih zjutraj do desetih zvečer ves čas aktivna, vmes sva imela le tisti dve uri po kosilu za počitek. Zelo težko sva našla prosti čas, ko ne bi imela ničesar za početi.

JAKOB: Mislila sva tudi, da bova imela težave z vročino, a na koncu sva imela bolj težave z mrazom, res je bilo mrzlo.

Med potjo sta preizkusila kuharske veščine. FOTO: Osebni arhiv

Je ta izkušnja še bolj poglobila vajino prijateljstvo? Kako je zaznamovala vajin odnos?

JAKOB: Je zelo unikatna situacija. Z drugim človekom si več kot en mesec ves čas skupaj in v zelo težkih situacijah, zato je logično, da se še veliko močneje povežeš z njim. Pojavi pa se tudi veliko težav in nestrinjanj. Bili so tako lepi kot tudi težki trenutki.

Notranjost stolnice sv. Jakoba v Santiagu de Composteli. FOTO: Osebni arhiv 

Imata že naslednji cilj ali je bila to enkratna izkušnja?

JAKOB: Mislim, da je bila bolj enkratna stvar. Midva sploh nisva neka kolesarja, odločila sva se, da hočeva iti na Camino od doma. Ugotovila sva, da to najlažje narediva s kolesom, zato sva kupila kolesi, začela trenirati in to naredila. Bova pa definitivno še kdaj šla na Camino, ampak verjetno ne s kolesom.

Potrdilo o opravljenem romanju. FOTO: Osebni arhiv

Kakšne misli odmevajo v vaju zdaj, ko sta na cilju?

MITJA: Marsikaj se da narediti, če imaš voljo. Midva res nisva neka kolesarja, tudi skavta nisva, pa sva se dobro znašla in nama je v zelo hitrem času uspelo priti na cilj. (smeh)