Poglobila se bosta v življenje nekdaj nomadskega ljudstva, katerega notranji razkol med ohranjanjem svojih tradicij in pritiski hitro spreminjajočega se sveta ogroža njihov obstoj. Film bo zajel surovo lepoto njihove pokrajine in jo postavil ob zgodbe posameznikov, ki v tej osami iščejo ravnotežje med preteklostjo in sedanjostjo. V Chesterfield Inletu, kamor se odpravljata, temperatura pade tudi do –60 °C, poleg tega pa v zimskih mesecih arktična noč soncu ne pusti, da bi se dotaknilo te ledene pokrajine.

Vajina odprava je v vseh pogledih nenavadna. Od kod ideja za tak projekt? Kaj vaju je nagovorilo?

Projekt je dobil idejno zasnovo spomladi 2023. Skupaj sva razmišljala, v kaj vložiti tri proste mesece, ki jih bova oba imela v prvi polovici leta 2024. Želela sva si življenjske izkušnje, iz katere bova potegnila največ, kar le lahko. Hitro pa sva naletela na prvo težavo – kam iti, ko lahko greš kamorkoli? Na voljo sva imela dobesedno cel svet, vendar sva se morala nekako omejiti. Tako sva pomislila na Misijonsko središče Slovenije (MSS) in na njihovi spletni strani pregledala seznam slovenskih misijonarjev ter lokacije njihovih misijonov. Velika večina jih je nastanjenih v tropskih deželah; pogled pa nama je kot laser prebodlo ime s. Dorica Sever.

Pogled pa nama je kot laser prebodlo ime s. Dorica Sever.  

Njen misijon je na Arktiki, natančneje v majhnem zaselku Chesterfield Inlet, kar je bila za naju popolna novost – misijon na večnem snegu in ledu? Razen osnovnega znanja nisva vedela prav veliko o tamkajšnjih ljudeh in pogojih. Prijazno osebje na MSS z gospodom Jankom Pircem na čelu naju je toplo sprejelo in povprašala sva po s. Dorici. Na najino pozitivno presenečenje si je nedolgo nazaj zaželela, da bi kdo prišel posnet njihovo življenje. V trenutku sva vedela, da je to to. Od takrat naprej v priprave vlagava ogromno časa in energije, da bova lahko optimalno služila in pomagala s. Dorici, da bova posnela kvaliteten film in da se bova ob tem še kaj naučila.

Rada bi tudi pomagala Inuitom. FOTO: George Hunter, Library and Archives Canada

Kdo vse stoji za projektom, samo vidva?

Od začetne ideje pa do zdaj sva bila v stiku s kar nekaj ljudmi, pri katerih sva iskala nasvet, podporo in pomoč pri izpeljavi. Zgoraj sem že omenil MSS in Janka Pirca, brez katerega ne bi bilo mogoče izpeljati tega projekta – zaslužni so za to, da smo lahko navezali stik s s. Dorico in s tamkajšnjim škofom, pomagali pa so nama tudi pri duhovni pripravi na najino pot. Nato pa je kmalu prišlo do tehničnih priprav. 

Pogled na Chesterfield Inlet iz letala. FOTO: Photo courtesy of Calm Air

Ker greva snemat film in sva se tudi te plati najine odprave lotila zelo resno, sva najprej potrebovala pomoč producenta in produkcijske hiše, ki naju bo vodila skozi pripravo na snemanje. Na pomoč nama je velikodušno priskočil Rok Biček, prepoznaven in ugleden slovenski režiser in producent, ki je posnel filme, kot sta Razredni sovražnik in Družina. Nato sva iskala nasvet pri ljudeh, ki so specialisti na svojih področjih – pri vodičih odprav za arktična oblačila, pri snemalcih in fotografih za snemalno opremo. Ljudi, ki so živeli na Arktiki, sva prosila, da z nama delijo svojo izkušnjo. Od vsakega sva se veliko naučila in dobila dobro popotnico za uspešnejšo odpravo. Na pot pa se v končni fazi podajava sama.

Kako se je odzvala s. Dorica, kakšna se ji je zdela ideja? Konec koncev naj bi tudi ona pomembno »nastopila« v dokumentarcu.

S. Dorica je bila naravnost navdušena nad najino idejo, zelo pa se je veseliva obiskati tudi midva. Sama je sicer izrazila, da ne želi nastopati v filmu, saj da »noče biti drugi Pedro Opeka«. Čudiva se njeni neomajni skromnosti; v ekstremnih pogojih se že 25 let bori za obstoj teh domorodnih ljudi, na katere je marsikdo že pozabil. Ona pa vztraja in je v svojem delu neutrudna. Zelo spoštujeva njeno zagnanost, voljo in dobrosrčnost, ki je v svetu vedno bolj primanjkuje.

Frančiškanka Marijina misijonarka s. Dorica Sever (levo). FOTO: Osebni arhiv 

Menda na svoji odpravi ne bosta samo snemala in fotografirala. Kaj vse bosta počela med Inuiti?

Ustvarjalna plat predstavlja le polovico odprave. Druga polovica bo zapolnjena s prostovoljstvom in pomočjo skupnosti in kulturi, ki je v precejšnji duševni stiski in ji grozi izumrtje. Vključevanje v tako drugačno okolje pa bo zahtevalo potrpežljivost in premišljenost. V prvem mesecu bova le spoznavala kulturo, navade in ljudi ter upala, da bova sprejeta.

Jaka in Timotej pred odpravo zbirata sredstva za ekstremnim pogojem prilagojeno snemalno opremo. Prav tako potrebujeta posebna arktična oblačila. Svoj dar jima lahko namenite tukaj.

Pomagala jim bova v šoli in z njimi preživljala prosti čas ob lokalnih igrah in športih, kot sta hokej in košarka. Po besedah s. Dorice zelo radi tudi prepevajo in plešejo. Tako se bova približala tej oddaljeni in zaprti skupnosti, da jo bova lahko spoznala pobližje in jim kasneje morda pomagala še na globljem nivoju.

Imata kakšno zagotovilo, da bodo tamkajšnji prebivalci pripravljeni sodelovati z vama, sploh kar se snemanja tiče? Pričakujeta tudi težave z jezikom?

Zagotovila za sodelovanje seveda nimava. Potrudila pa se bova, da ljudi spoznava in vsaj do neke mere poskusiva razumeti njihovo stisko, od kod prihaja, kako jo doživljajo in kako se z njo spopadajo. Upava, da se bo zgodba filma razvila in razkrila po naravni poti, brez vsiljevanja in prevelikega poseganja v dogajanje. Meniva, da bolj ko bova pristna, bolj bodo ljudje okrog naju to začutili in se posledično odprli ne samo nama, temveč tudi kameri oziroma gledalcu.

Inuiti govorijo jezik, ki se imenuje inuktitut. FOTO: Glenbow Archives

Sledila bova zanimivim ljudem, torej tistim, za katere se nama bo zdelo, da lahko največ povedo o svoji kulturi in notranjih bojih; osredotočala se bova bolj na posameznike. Njihov jezik je precej kompleksen in nam popolnoma nepoznan. Imenuje se inuktitut in s. Dorica ga obvlada. Na najino srečo pa se vsi tam učijo tudi angleščine in jo zato tekoče govorijo.

Lahko na kratko opišeta predviden končni izdelek – dokumentarec?

O sami vsebini in zgodbi dokumentarca še ne veva veliko; več bova izvedela, ko prideva tja, ko spoznava okolje in ljudi. Ker pa sva se naučila veliko novega o Inuitih in njihovih nezavidljivih okoliščinah, nama je približno jasno, o čem bo zgodba govorila. Inuiti se zadnjih nekaj desetletij spopadajo s hudo eksistencialno krizo in izgubo smisla v svojem življenju; rezultat tega je zatekanje k lahkotni zabavi in zasvojenostim, kar večkrat vodi v depresijo in vse pogosteje tudi samomor.

Prenovljen misijon in cerkev v Chesterfield Inletu. FOTO: s. Dorica Sever

S. Dorica se trudi vdihniti življenje tej skupnosti in želiva ji pomagati. Veva (oziroma predvidevava) pa lahko to, da bo snemanje, predvsem zunaj, zaradi ekstremno nizkih temperatur in vetra precej zahtevno. Dobro se morava pripraviti na vsak možen scenarij, od najboljšega do najslabšega.

Čas hitro teče in vajin odhod je vse bliže. Kako potekajo priprave? Misliti morata na cel kup stvari ...

Priprave so zelo aktivne in živahne. Oba sva konstantno na tekočem z vsako novico, pomislekom, odgovorom na mail itd., o vsem se obveščava sproti.

Tamkajšnji pogoji močno omejijo »popravne poskuse«.

Velik del svojega časa vsak dan namenjava pripravam, saj tamkajšnji pogoji močno omejijo »popravne poskuse«: neprizanesljivost vremena in odrezanost Chesterfield Inleta od sveta naju sili, da se vsak od naju o vsaki stvari prepriča in vpraša vsaj trikrat, pomisli na vse možne scenarije, kaj lahko gre narobe. Trudiva se biti dosledna v vsem, o čemer se učiva, kar planirava na kratki in na dolgi rok. Prostor za napake želiva čim bolj zožiti.