Znan je tudi po svojem literarnem ustvarjanju, svoje pesmi in premišljevanja objavlja na različnih spletnih portalih in družbenih omrežjih. V pričakovanju letošnjih božičnih praznikov je objavil daljši zapis na svojem profilu na družbenem omrežju Facebook, v katerem premišljuje o tem, zakaj so ljudje v naprednejših in bogatejših družbah oz. okoljih manj veseli in zadovoljni. Ob tem omenja tudi Slovenijo in zapiše, kako smo ljudje kljub vsej lepoti in obilju kar nekako mračni …

Joe Mussomeli s pokojno soprogo Sharon. FOTO: osebni arhiv J. Mussomelija

Kljubovalen brezup

Mussomeli piše, kako je večji del svojega življenja preživel med ljudmi, ki jih je preganjala temačna, depresivna zgodovina nasilja, korupcije in revščine: na Filipinih, v Afganistanu, Egiptu, Šrilanki in predvsem v Kambodži. Živel pa je tudi v bogatejših in naprednejših družbah, pravi, kot sta Slovenija in seveda Združene države Amerike: »In vedno me osupne nasprotje: Filipinci, Egipčani in Kambodžani so tako revni, tako obupani, tako natrpani skupaj … in tako veseli; medtem ko je tukaj v Združenih državah in še bolj v Sloveniji toliko tako osupljivo lepega, tako uspešnega … in tako mračnega. Začenjam se spraševati, kaj je tisto, kar sredi nasilja in bede spodbuja tako kljubovalno veselje, in kaj je tisto, kar sredi tolikšnega obilja ostaja tako kljubovalno brezupno?«

V brezupu mora biti nekaj privlačnega, celo zapeljivega, domneva Mussomeli ...

V brezupu mora biti nekaj privlačnega, celo zapeljivega, domneva Mussomeli in ugotavlja, kako temačna razlaga stvarnosti nekatere ljudi očitno ne le privlači, ampak celo vabi: »V duši je nekaj, kar se veseli grenkobe in niča. Nekateri sprejemajo brutalno lepoto, strmijo v temno, zvezdnato noč in verjamejo, da so sami, povsem sami, se pogumno soočajo z brezmejno temo in praznino prostora - stoično se spopadajo s hladno brezbrižnostjo obstoja ali jo besno ignorirajo, sprejemajo absurdnost vsake morale in praznost vseh čustev. Pogumno sprejemajo, da je vse, kar čutijo, mislijo, čutijo in verjamejo, celo to, ali verjamejo v Boga ali ne, le naključna, vnaprej določena mešanica elektrokemičnih dražljajev, osebnih izkušenj in družbenih pogojev. Da v resnici ni meril za kar koli in da ostane le še hladen pogum - čeprav je tudi pojem poguma prazen in nesmiseln, saj je tudi ta zgolj materialno določen vnaprej.«

V občutku te praznine je določen užitek, zapiše nekdanji diplomat, celo določena svoboda: človek čuti, »da je osvobojen sleherne težnostne privlačnosti te ali one morale, popolnoma osvobojen, da lahko počne kar koli ali ničesar«.

In vendar …

Toda tema ni nikoli večna, sklene Mussomeli, na svet (vedno) znova prihaja Luč:

Toda ta temna radost je bila odvzeta; nasilno je bila iztrgana.

S tihim jokom in zehanjem deteta se tema razblini:

Jok deteta prodre v neizprosnost in jo spravi na kolena;

Detetov prijem poveže vesolje ter ga ogreje s smehom in solzami.