S številnimi izjavami v javnosti, ki jasno predstavljajo njena prepričanja, si je 57-letna avtorica nakopala gnev skupnosti LGBT in pripadnikov »prebujene« generacije, celo do te mere, da so jo malodane izključili iz sodelovanja pri dokumentarnem filmu produkcijske mreže HBO Max z naslovom »Vrnitev na Hogwarts«, s katerim so v začetku letošnjega leta obeležili 20 let filmov o njenem knjižnem junaku Harryju Potterju, čeprav je bila dotlej močno vpeta v filmsko priredbo svojih del.

Rowlingovo, eno najbolj branih britanskih avtoric vseh časov, so »prebujeni« aktivisti v zadnjih dveh letih označili za »bolj zlobno od Mrlakensteina«. Na družbenih omrežjih so se pojavljala neusmiljena prizadevanja za njen »izbris«, deležna je bila na tisoče groženj s posilstvom in smrtjo - v šali je dejala, da je dobila toliko smrtnih groženj, da bi si z njimi lahko obložila stene - ter pozivov k javnemu sežigu njenih knjig. V očeh »prebujencev« Rowlingova zdaj velja za »TERF« (transspolno izključujočo skrajniško feministko), ker se ne strinja z »napredno« teorijo, da je biološki spol, torej človek, ki se rodi kot moški ali ženska, zgolj mit.

Je pisanje Rowlingove res »zločinsko rasistično«?

Junija 2020 je na družbenem omrežju Twitter objavila zapis z naslovom »Kako po koronaepidemiji ustvariti enakopravnejši svet za ljudi z menstruacijo«, ki ga je pospremila s komentarjem: »'Ljudje z menstruacijo': prepričana sem, da je nekoč obstajala beseda za te ljudi. Naj mi kdo pomaga …« Pri tem se je, znana po svoji izjemni jezikovni spretnosti, poigrala z angleškim izrazom za ženske, »women«: »Wumben? Wimpund? Woomud?«

Če spol ni resničnost, tudi istospolna privlačnost ne obstaja.

Njen zapis je povzročil precejšnje razburjenje in označili so jo za transfobično. Na to se je odzvala z vrsto tvitov, v katerih je zapisala: »Če spol ni resničnost, tudi istospolna privlačnost ne obstaja. Če spol ni resničnost, se izbriše živeta stvarnost žensk po vsem svetu. Poznam transspolne osebe in jih imam rada, toda izbris pojma spola mnogim odvzame možnost, da bi se smiselno pogovarjali o svojem življenju. Govoriti resnico ni sovraštvo … Spoštujem pravico vsake transspolne osebe, da živi tako, kot se ji zdi pristno in udobno. Udeležila bi se protestnega pohoda z vami, če bi vas diskriminirali na podlagi tega, da ste transspolna oseba. Obenem pa je moje življenje zaznamovala ženska istovetnost. Ne zdi se mi sovražno, če to povem.«

Toda sodba je bila že izrečena. Razjarjena porota je poudarila, da v knjigah o Harryju Potterju ni transspolnih likov, ni istospolnih razmerij, »porotniki« so trdili, da so imena, ki jih je Rowlingova dala svojim azijskim (Cho Chang), irskim (Seamus Finnegan), temnopoltim (Shacklebolt) in judovskim (Goldstein) likom, »zločinsko rasistična«.

Rowlingova se vedno znova ogorčeno odziva na politične odločitve v domači Škotski

Rowlingove tovrstni komentarji ne zmotijo. Znova je dejavno vpeta v razpravo o vprašanju, ali bi osebam, ki so biološko moški, vendar trdijo, da so ženske, dovolili vstop v ženska stranišča in garderobe. Rowlingova je ob tem zapisala, da si seveda želi varnosti za transspolne ženske, obenem pa ne želi, »da bi bila dekleta in ženske, ki se kot take rodijo, kakor koli manj varne«, saj takšne politične odločitve odpirajo vrata vsem moškim, ki želijo vstopiti v zaupni prostor žensk. »To je preprosta resnica,« je zapisala avtorica in sprožila razjarjen odziv.

Rowlingova se vedno znova tudi ogorčeno odziva na politične odločitve v domači Škotski: zgrožena je bila nad novo politiko škotske policije, ki se je odločila, da bo posilstva beležila kot prestopke žensk, če obtoženec trdi, da je ženska, ne glede na to, ali je zakonito spremenil spol. Na družbenem omrežju Twitter je v luči Orwellovega zavajajočega govora (»doublespeak«) zapisala: »Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč. Oseba s penisom, ki vas je posilila, je ženska.«

Ali je travma, ki jo lahko utrpi posiljevalec zaradi napačne spolne pripadnosti, res pomembnejša od tiste, ki jo je morala preživeti žrtev?

To je razjarilo tudi »prebujence«. V hrupnem odzivu, ki je sledil, se je skoraj zdelo, da bi morala biti travma, ki jo lahko utrpi posiljevalec zaradi napačne spolne pripadnosti, veliko pomembnejša od tiste, ki jo je morala preživeti žrtev. Po mnenju nekaterih kritikov je dejstvo, da se policija ne strinja z osebo, ki je z moškim spolnim organom posilila žensko in sama trdi, da je ženska, enako zaničljivo kot rasna žaljivka. Kljub številnim nasprotovanjem naj bi v ženske zapore na Škotskem zapirali »ženske« z moškimi spolnimi organi, ki so posiljevale ženske. Poleg tega Škotska načrtuje spremembo zakonodaje, po kateri naj bi transspolne osebe lahko spremenile spol brez zdravniškega potrdila, občutno pa se bo skrajšalo tudi obdobje za oddajo zahtevkov za spremembo spola.

Rowlingove ni mogoče izbrisati …

Vojna proti Rowlingovi sproža celo množico vprašanj. Eno od teh je gotovo svoboda govora: tudi če se določen del občinstva z Rowlingovo ne strinja, ima avtorica vso pravico, da izrazi svoje mnenje. Zlobni osebni napadi nanjo so dokaz nestrpnosti na strani LGBT skupnosti in »prebujencev« in zdi se, da je to postala značilnost nekaterih »borcev za družbeno pravičnost«.

Številne mednarodne korporacije, založniki in filmarji, ki so imeli od njenega dela veliko koristi, je ne podprejo niti z besedo.

Drugo vprašanje, ki se ob tem poraja, je pomislek, kako so lahko ljudje povsem »brez hrbtenice«: odločna Rowlingova sicer nikoli ni prosila za javno podporo, toda številne mednarodne korporacije, založniki in filmarji, ki so imeli od njenega dela veliko koristi, je niso podprli niti z besedo. Niti besedice o grožnjah s posilstvom in smrtjo ter resnični ogroženosti, s katero se sooča. Septembra 2020 je Twitter v Veliki Britaniji več dni dopustil uporabo ključnika #RIPJKRowling.

Kljub vsem nasprotovanjem bo morda »moralna policija spolov« vendarle ugotovila, da Rowlingove ni mogoče izbrisati: prevelika je in njena dela so preveč priljubljena. Njen pogum bi lahko navdihnil mnoge ljudi po svetu, predvsem ženske. Še posebej, če malce poznamo njeno življenjsko zgodbo …

Vprašanja o spolni istovetnosti so za priljubljeno avtorico izjemno osebna. FOTO: FB/J.K. Rowling

»Ženska« niso rožnati možgani ali navdušenje nad visokimi petami

Kot je sama zapisala v daljšem prispevku na svoji spletni strani, so vprašanja o spolni istovetnosti zanjo izjemno osebna, zato ni pripravljena zgolj »mirno in s sklonjeno glavo opravljati raziskav za svoje romane«. Novi transaktivizem jo skrbi, zato želi o tem tudi govoriti. Med drugim namreč vodi človekoljubni sklad, ki se osredinja na zmanjševanje socialne stiske na Škotskem, s posebnim poudarkom na ženskah in otrocih. Ta sklad v okviru svojih dejavnosti podpira projekte za zapornice ter za žrtve družinske in spolne zlorabe. Financira tudi medicinske raziskave multiple skleroze, bolezni, ki se pri moških in ženskah pojavlja zelo različno.

Poleg tega je nekdanja učiteljica in ustanoviteljica človekoljubne organizacije za otroke. Kot mnogi drugi je tudi sama zelo zaskrbljena zaradi vpliva, ki ga ima gibanje za pravice transseksualcev na izobraževanje in varnost otrok in mladih. Kot tretji razlog navaja, da jo kot velikokrat prepovedano avtorico zanima svoboda govora, ki jo je že večkrat tudi javno zagovarjala.

Nič ni narobe, če si v določenem trenutku zmeden glede vprašanja, kaj si ali kdo si.

Pri četrtem razlogu postane resnično osebna: skrbi jo velik porast števila mladih žensk, ki želijo spremeniti spol, in tudi vse večje število tistih, ki se odločajo za vrnitev k svojemu naravnemu spolu, ker obžalujejo korake, ki so v nekaterih primerih nepovratno spremenili njihovo telo in jim odvzeli plodnost. Kot piše, se je tudi sama v mladosti pogosto počutila »brezspolna«. Ker v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni imela stvarne možnosti, da bi postala moški, je duševne težave s spolno istovetnostjo premagovala s knjigami in glasbo. Imela je srečo, pravi, da je svoj občutek drugačnosti in svojo ambivalentnost glede tega, da je ženska, našla v delih pisateljic in glasbenic, ki so jo prepričale, da ni nič narobe, če si v določenem trenutku zmeden glede vprašanja, kaj si ali kdo si.

Danes pa ni dovolj, da so ženske transspolne zaveznice, piše Rowlingova. Ženske bi morale sprejeti in priznati, da med transspolnimi ženskami in njimi samimi ni bistvene razlike. Toda »ženska« ni kostum, zatrjuje avtorica, »ženska« ni ideja v moški glavi. »Ženska« niso rožnati možgani, navdušenje nad visokimi petami ali katera koli druga seksistična ideja, ki jo zdaj nekako razglašajo za napredno. Poleg tega se »vključujoč« jezik, ki ženske imenuje »osebe z menstruacijo« in »osebe z vulvo«, mnogim ženskam zdi nečloveški in ponižujoč: »Za tiste med nami, ki so nas nasilni moški obmetavali s ponižujočimi žaljivkami, ta jezik ni nevtralen, ampak sovražen in odtujen.«

V mladih letih izkušnja nasilja v družini in spolnega napada

In tako pride do petega razloga, zaradi katerega jo tako močno skrbijo posledice trenutnega transaktivizma: v mladih letih je tudi sama doživela nasilje v družini in spolni napad. O teh dogodkih ne pripoveduje pogosto, pa ne zato, ker bi se jih sramovala, temveč zato, ker je spomin nanje še vedno zelo travmatičen. Poleg tega se počuti zaščitniško do svoje hčerke iz prvega zakona, v katerem je doživljala družinsko nasilje. Tudi hčerka jo spodbuja, naj svojo zgodbo deli z javnostjo. Rowlingova zdaj tega ne počne zato, da bi si pridobila sočutje, ampak iz solidarnosti z velikim številom žensk, ki imajo podobno zgodovino kot ona, pa jih v javnosti zaradi zaskrbljenosti glede skupnih prostorov za »en sam spol« označujejo za skrajneže.

Brazgotine, ki jih pustita nasilje in spolni napad, ne izginejo, ne glede na to, kako ljubljeni ste, in ne glede na to, koliko denarja ste zaslužili.

Avtorici je iz prvega nasilnega zakona z nekaj težavami uspelo pobegniti. Kot piše, je zdaj poročena z resnično dobrim in načelnim moškim, počuti se varno in zaščiteno, česar v svojem življenju ni nikoli pričakovala. Kljub temu brazgotine, ki jih pustita nasilje in spolni napad, ne izginejo, »ne glede na to, kako ljubljeni ste, in ne glede na to, koliko denarja ste zaslužili«. 

Ob tem razkriva, da je njena večna »poskočnost« postala že družinska šala in tudi sama se zaveda, da je njeno početje smešno, vendar, kot pravi, »molim, da moje hčere nikoli ne bi imele enakih razlogov, kot jih imam jaz, da prav sovražim nenadne glasne zvoke ali ljudi za svojim hrbtom, če nisem slišala, kako se mi približujejo«. Tudi sama je poznala »trenutke slepega strahu, ko sem se zavedala, da me pri življenju drži le še negotovo samoobvladanje mojega napadalca«. V svojih dvajsetih je namreč doživela hud spolni napad, ki se je zgodil v času in prostoru, ko in kjer je bila ranljiva, moški pa je izkoristil priložnost. Zato kot vse druge preživele žrtve nasilja v družini in spolnega napada, ki jih pozna, občuti le »empatijo in solidarnost s transspolnimi ženskami, ki so jih zlorabili moški«.

Seveda transspolnim ženskam želi, da bi bile varne, obenem pa ne želi, da bi bile ženske, ki so se kot take rodile, kakor koli manj varne. To pa se zgodi, če odpremo vrata javnih sanitarij in garderob vsem moškim, ki verjamejo ali se čutijo ženske, saj s tem odpremo vrata vsem moškim, ki želijo vstopiti.

Pisateljica kljub številnim osebnim napadom ne bo odnehala

Po izkušnjah Rowlingove je zaradi transaktivizma upravičeno prestrašenih ogromno žensk: mnoge se ji oglasijo in ji pripovedujejo svoje zgodbe. Bojijo se, da bi zaradi svojih stališč izgubile službo ali sredstva za preživljanje in da bi se znašle sredi nasilja. Zato pisateljica kljub številnim osebnim napadom ne bo odnehala: še naprej se bo borila proti spodkopavanju »žensk« kot političnega in biološkega razreda.

Ankete kažejo, da so ženske, ki želijo ohraniti ločene javne sanitarije in garderobe, v veliki večini.

Še naprej bo stala ob strani »pogumnim ženskam in moškim, gejem, heteroseksualcem in transseksualcem, ki se zavzemajo za svobodo govora in mišljenja ter za pravice in varnost nekaterih najbolj ranljivih v naši družbi: mladih gejev, krhkih najstnikov in žensk, ki so odvisne od ločenih javnih sanitarij in garderob in jih želijo ohraniti. Ankete kažejo, da so te ženske v veliki večini in izključujejo le tiste, ki so dovolj privilegirane ali imajo srečo, da se nikoli niso srečale z moškim nasiljem ali spolnim napadom in ki se niso nikoli potrudile, da bi se poučile o tem, kako razširjeno je to.«

Rowlingova svoj zapis zaključuje z besedami, da ima »izredno srečo: sem preživela, nikakor pa ne žrtev«. Svojo preteklost omenja le zato, ker ima, »tako kot vsak človek na tem planetu, zapleteno preteklost, ki oblikuje moje strahove, interese in mnenja. Te notranje zapletenosti nikoli ne pozabim, ko ustvarjam izmišljeni lik, in zagotovo je nikoli ne pozabim, ko gre za transspolne osebe.« Želi si le, da bi podobno razumevanje pokazali tudi številnim milijonom žensk, katerih edini zločin je želja, da se jim prisluhne, ne da bi bile ob tem deležne groženj in zlorab.

Osebne izkušnje so vpletene v njena dela

Rowlingova je svojo izkušnjo posilstva vpletla tudi v vrsto detektivskih zgodb o zasebnem preiskovalcu Cormoranu Striku, čigar pomočnica Robin Ellacott je prav tako žrtev posilstva v študentskih letih in ta izkušnja močno oblikuje njeno nadaljnje življenje. Pisateljica svoj lik spremlja skozi vse stiske in travme, ki jih Robin doživlja po tej izkušnji, in se z njimi sooča na različne načine.

Rowlingova je pred kratkim skupaj s štirimi prijateljicami ustanovila organizacijo za pomoč žrtvam spolnega nasilja.

Rowlingova je pred kratkim skupaj s štirimi prijateljicami ustanovila organizacijo za pomoč žrtvam spolnega nasilja, imenovano Beira's Place. Ta naj bi bila odgovor na veliko povpraševanje žensk po zgolj ženski podpori, brezplačna pomoč pa bo namenjena vsem ženskam na območju Edinburgha v starosti šestnajst let in več, ki so doživele spolno nasilje ali zlorabo. Ta pomoč je po njenem mnenju trenutno nezadostna: »Kot žrtev spolnega napada vem, kako pomembno je, da imajo žrtve v tako ranljivem obdobju možnost podpore, osredinjene na ženske, ki jo zagotovljajo ženske.«

Organizacijo je poimenovala po škotski boginji zime Beiri: »Beira vlada v temni polovici leta, nasledi jo njena sestra Brighde. Beira predstavlja žensko modrost, moč in regeneracijo,« je pojasnila avtorica. »Beira's Place« bo pomoči potrebnim na voljo po dogovoru, organizacijo pa bo vodila plačana ekipa izkušenih podpornih delavcev.

Joanne Rowling se opredeljuje kot kristjanka. Nikoli sicer ni bila pretirano dejavna, vendar uradno pripada Škotski episkopalni cerkvi. Po lastnih navedbah veruje v Boga, je pa v življenju večkrat doživljala dvome, kar se zrcali tudi v njenih delih. Kot pravi, v čarovnije in uroke ne verjame.