Glasbeniki po slovenskih župnijah smo različni. V norosti vsakdanjika sama nedvomno spadam med manj organizirane. Moj ideal je seveda drugje, a ker sama ne morem dati vsega od sebe, tudi do pevcev ne morem imeti večjih pričakovanj: bil je čas, ko jih je na vaje prišlo osem, k maši dvajset, ali obratno: na vaje dvanajst, k maši šest. Negotovost, ki me je spremljala kot začetnico, je z leti prerasla v globoko zaupanje v Božjo previdnost in prepuščanje delovanju Svetega Duha. In spontanost je ohranila zbor, ki bi lahko usahnil že pred dobrim desetletjem. Pevcev, ki vztrajajo, je iz leta v leto več.

Kakšna je vaša izkušnja? Kako se prilagajate vi? Vam takšne situacije predstavljajo stres ali izziv? Kako pridobite nove pevce in s čim jih obdržite? Ali duhovniki/župniki lahko kakorkoli pomagajo pri tem?

Vlasta Doležal Rus (Ljubljana Šiška), organistka

Glasbeniki smo neuničljivi idealisti. Novo liturgično leto prihaja, prejšnja leta smo preživeli že vse mogoče: od covida, strahu pred ponovno okužbo, do izpraznjenih cerkva – ker pač ljudje raje sedijo doma na kavču in »gledajo« mašo – in na koncu koncev verske apatije. A mi se na novo sezono še vedno pripravljamo z enako strastjo.

Glasbeniki smo neuničljivi idealisti.

Res je, da nič ne deluje, tudi noben poklic ne, če zraven ne doživljamo vsaj malo strasti. Ni omahovanja, ni umika, kot v pesmi K tebi želim, moj Bog: Marija tam stoji, meni naprej veli! Ali pa o grešnikih v Svetem pismu: Tudi če bo le eden … Komur srce veli, da mora peti v Božjo čast, je povabljen. To je naše sporočilo.

Poučenim iz izkušenj prejšnjih let se zgodi naslednje: dobro izveden program in zvestoba tistih, ki jo premorejo, prikliče še kakšnega novega pevca. V začetku septembra smo predstavili svoj celoletni program in pri maši nagovorili vernike, naj se nam pridružijo. Sicer pa pri nas po poletju ni počasnega zagona: že konec avgusta praznujemo god sv. Jerneja, v začetku oktobra pa župnijski dan in god sv. Frančiška Asiškega. Zato brž obnovimo in ponovimo kakšno lepo mašo in primerne pesmi, nato pobrskamo po krajših mašah za navadne nedelje in se že oziramo, kaj bomo vzeli v roke za advent in božič.

Dobro izveden program in zvestoba tistih, ki jo premorejo, prikliče še kakšnega novega pevca.

Naš pevski arhiv je kar bogat, sicer pa radovedno sledimo programom, ki jih jemljejo v roke v drugih župnijah. Poskrbimo tudi za določitev razporeda za orglanje pri tedenskih in nedeljskih mašah ter se pogovorimo z vsemi delujočimi glasbeniki v župniji. Z veseljem naj povem, da je pri nas kar večje število dobro izšolanih glasbenikov inštrumentalistov, ki pogosto bogatijo liturgijo. A lepo bi bilo, če bi se za redno igranje pri maši odločil še kateri od mlajših organistov. To je seveda velika obveza, ki nas glasbenike mnogokrat prikrajša za svobodno razpolaganje s časom. A v Božjo čast je vredno!

Jurij Dobravec (Srednja vas v Bohinju), organist

Naredimo miselni preizkus: skušajmo se vživeti v dobrega pastirja, ki mu je zaupana čreda in ob kateri zavestno skrbi ne le za ohranjanje, temveč tudi za dobrobit ter uravnoteženo in neprestano rast. Zamislite si, da je to nekje v gorah, kjer pašnikov ni neskončno mnogo, kjer travišča morda niso tako bujna kot v dolinah, kjer prepadi grozijo mladi neprevidnosti, starejšim pa se pod noge postavlja ostrina skalovja in kamenja. Kdaj bi bilo smiselno, da si tak pastir vzame počitnice? Poleti, ko je paše največ in mladina najbolj raste? Sredi zime, ko poleg robovja čredi in pastirju grozijo še zmrzal in plenilci?

Seveda drži, da je Bog blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. In posledično mislimo, da smo tudi človeški ustvarjalci upravičeni do »sedmega dneva«. A ker cerkveni glasbeniki ravno ob nedeljah najbolj delamo, smo potem upravičeni …? Bojim se, da smo postali ujetniki sil, ki nas trgajo stran od Boga, ujetniki plenilcev, ki smo si jih sami ustvarili.

A ker cerkveni glasbeniki ravno ob nedeljah najbolj delamo, smo potem upravičeni …?

Rešitev ni le preprosta – v četrt stoletja cerkvenega zborovodstva je bila preizkušena tudi v praksi. Vaje so enkrat tedensko potekale vso leto. Kot običajno življenje. Kot običajna nuja vsakega cerkvenega glasbenika, da skupnosti svoje talente prispeva, pa naj bo prilično ali neprilično. Izkazalo se je, da poletja niso bila prav nič neprilična. Res je bil pevski program nekoliko manj zahteven, tudi udeležba ni bila tako hudo obvezna kot med letom. Pevci so običajno manjkali le zaradi nujnih kmečkih del doma, enkrat morda zaradi družinskega oddiha drugod. Ostali čas poletja smo bili drug drugemu enako na razpolago, gradili smo skupnost. Verjemite, septembra nismo bili nikoli v stiski. Sploh nismo vedeli, kdaj je bil julij in kdaj je september.

Ostali čas poletja smo bili drug drugemu enako na razpolago, gradili smo skupnost.

To, čemur danes učeno rečemo »pastoralne počitnice«, je za pastoralo škodljivo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (4/2023).