Nekaj elementarno človeškega je, da mora vsaka generacija upravičiti svoj obstoj, svojo partikularnost. A s staranjem posamezne generacije nemalokrat zaveje tudi duh cinizma in trkanje po prsih, kako je bilo včasih vse bolje. Primerov iz zgodovine je nešteto. Pred dobrimi tisočimi leti, leta 1014, je denimo yorški nadškof Wulfstan II. ugotavljal: »Svet se prehitro vrti in se bliža svojemu koncu.« Pred več kot dva tisoč leti je Salustij zapisal: »V resnici smo že zdavnaj pozabili prava imena za stvari … Zato pa je država na robu prepada.« Torej nič ni novega. Vse je bilo že videno. A vendarle je vsaka generacija vedno vsaj za odtenek drugačna.

Kaj bo ključen izziv naše generacije? Postavim vprašanje Jordanu Petersonu, s katerim sem se v manjšem krogu po srečnem naključju znašel na večerji v nedeljo. Njegov odgovor me ni presenetil – kulturna vojna, je izstrelil. Totalna relativizacija vsega, kar nam je dragega, vzgaja fundamentalizem, saj relativizem izpodkopava temelje, na...