Verjetno se spomnite, kako je pred dvema letoma, v času vsesplošnega zaprtja, ves svet plesal na melodično južnoafriško skladbo, ki gre zelo rada v uho? Posnetki skupinskega plesa so dobesedno preplavili družbena omrežja. Ali če sežemo še nekoliko dlje, približno deset let nazaj: se spomnite polivanja z vedrom ledene vode? V obeh primerih gre za tako imenovani spletni izziv. Medtem ko je prvi širil upanje v razmahu pandemije koronavirusa, je bil cilj akcije drugega ozaveščanje o hudi bolezni ALS in zbiranje sredstev za ljudi, ki jih je bolezen prizadela.

Od plesnih korakov do hoje po robu strehe nebotičnika. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj so spletni izzivi?

Spletni izzivi so vabila k izvajanju različnih aktivnosti, npr. ples ali petje, pri tem se posnamemo in to delimo na družbenih omrežjih. Različni izzivi so krožili še pred pojavom spleta, a so bili omejeni na ožji krog ljudi. S pojavom interneta se je ta krog bistveno razširil, novih pobud pa praktično ne zmanjka.

Ko nekdo to gleda, si zaželi tudi sam poskusiti, a se hitro lahko zgodi nesreča, in to tragična.

Kje se širijo? Koga nagovarjajo?

Širijo se predvsem prek družbenih omrežij, med mladostniki trenutno največ na TikToku in Instagramu, pa tudi aplikacij za sporočanje, kot so Viber, Messenger, Telegram in WhatsApp. Vse bolj tudi na Discordu, ki je hibrid družbenega omrežja in aplikacije za sporočanje. »Najbolj se širijo tam, kjer mladostniki komunicirajo med seboj,« omenja Puschner. Ciljna publika sicer niso zgolj mladi, številni izzivi nagovarjajo vse. Je pa res, da jih mladi zelo radi izvajajo, tudi zato, »ker želijo potrditev od vrstnikov ali med njimi izstopati, preizkušajo tudi svoje meje«.

Pozitivni in negativni spletni izzivi

Spletni izzivi sami po sebi niso problematični, mnogi spodbujajo ustvarjalnost, gibanje, urijo različne veščine, spodbujajo druženje, preganjajo dolgčas ali pa te spodbujajo, da narediš nekaj dobrega za druge. »To so pozitivni izziv, ki jih je veliko, jih marsikdo dela in so zabavni.«

Skrb vzbujajoči pa so izzivi, ki spodbujajo k nečemu, česar ne želimo narediti ali je dejanje nevarno. Negativni izzivi povzročajo strah ali gnus, poziv k izvedbi je pogojen z grožnjami, ponižujejo in žalijo, povzročajo nasilje, spodbujajo k samopoškodovanju ali celo ogrožajo življenje. Slednji so najbolj problematični, Puschner omenja primer snemanja hoje po robu strehe stolpnice. »Ko nekdo to gleda, si zaželi tudi sam poskusiti, a se hitro lahko zgodi nesreča, in to tragična.«

Kako prepoznati, da gre za nevaren izziv?

Da bi mladostniki in tudi drugi znali presoditi, ali gre za pozitiven ali negativen izziv, so pri Safe.si zasnovali t. i. drevo odločanja, ki uporabnika vodi skozi ključne točke, različna vprašanja ga vodijo do končne presoje. »Če je kakršnakoli nevarnost ali ti nekaj osebno ne odgovarja, ti drevo svetuje, da tega ne izvedeš.« Podoben namen ima tudi kviz, ki so ga zasnovali s tem namenom. »Gre za nova pripomočka, ki ju bomo promovirali na delavnicah, ki jih izvajamo na osnovnih in srednjih šolah.«

Starši naj se z otroki pogovarjajo, kaj se jim dogaja na internetu in družbenih omrežjih.

Ali obstaja popis nevarnih izzivov?

Ker se iz dneva v dan pojavljajo novi spletni izzivi, je praktično nemogoče, da bi imeli na enem mestu zbir vseh. Najboljši naslov za vprašanje, kaj vse kroži po spletu so, žal, zagotovo prav najstniki. So pa pri Safe.si pozorni na posebno problematične izzive, ki se začnejo širiti med mladimi. O tem javnost tudi obveščajo. So tudi del mednarodne mreže Insafe, znotraj katere med državami teče komunikacija in obveščanje o novih nevarnostih. »Ko se je pred nekaj leti pojavil izziv Sinjega kita, so nas na to najprej opozorili kolegi iz Bolgarije. Od tam se je to začelo širiti čez vzhodno Evropo do Skandinavije, od koder je pljusknilo čez vso Evropo in tudi k nam. Od prve informacije do širjenja v Sloveniji je minilo približno en mesec, v tem času smo se mi že povezali z določenimi organizacijami in policijo, se pripravili in takoj dali v javnost nasvete.«

Ob tem Puschner opozarja na največji problem, ki se ga marsikdo ne zaveda, vključno s starši. To je, da čeprav stalno prihajajo nove zadeve, stare ostajajo. »Velik izziv za vse, ki se ukvarjamo z ozaveščanjem mladih o varni rabi interneta, so nova družbena omrežja. Ta se ne pojavljajo vsako leto, se pa pojavijo z vsako generacijo. Takoj ko se na omrežju pojavijo starši, otroci bežijo drugam. S Facebooka so šli na Instagram in od tam na TikTok. Zdaj že opažamo starše tudi tam in je veliko vprašanje, kam se bodo zdaj selili.«

Kaj storimo, ko prepoznamo nevaren izziv?

Če naletimo na nevaren spletni izziv, ni dovolj odmahniti, češ, ne zanima me. Vsak tak izziv bo prej ali slej naletel na nekoga, ki ga bo izvajal, kar pa lahko privede do tragičnih posledic. Nevarne spletne izzive je treba prijaviti. Vsa družbena omrežja imajo možnost prijave neprimernih vsebin, kamor nevarni izzivi tudi sodijo in jih v svojem delovanju tako tudi obravnavajo. »TikTok je zelo aktiven in se trudi, da bi z algoritmi in uredniki, ki pregledujejo prijavljene vsebine, nevarne izzive čim prej odstranil. Na TikToku posnetke nevarnih aktivnosti tudi posebej označijo in opozorijo, da gre za nevarna dejanja.«

Kaj pa, ko je za samo opozorilo že prepozno, ko je nekdo že zabredel v težave zaradi izziva? Po pomoč se starši, redkeje mladostniki obračajo tudi na Safe.si, vendar kot pravi Puschner, je običajno takrat že prepozno. »Gre za kompleksne in hude težave, ki potrebujejo strokovno pomoč. V takih primerih jih preusmerimo na policijo ali psihologa.«

Kaj lahko storijo starši?

Vloga staršev in domače vzgoje za internet je v vsej zgodbi, povezani z varno rabo interneta, bistvenega pomena. A treba jo je začeti že zgodaj, ko otrok prvič dobi v roke pametni telefon, tablico ali daljinec za pametni televizor. »Starši naj se z otroki pogovarjajo, kaj se jim dogaja na internetu in družbenih omrežjih. Otroka naj počasi naučijo prepoznavati vsa tveganja, ne samo izzivov, vse, kar nanje preži na spletu. Naučijo naj ga tudi na pravi način se ubraniti, reagirati, hitro ukrepati, da bodo posledice čim manjše,« svetuje sogovornik. Na predavanjih za starše namreč prepoznavajo, da se velik del staršev z otroki o tem začne pogovarjati prepozno. »Ko gre na spletu nekaj narobe, lahko samo še gasimo, blažimo posledice.«

Kakšna je vloga šole?

Pomembno vlogo pri vzgoji za internet imajo tudi zaposleni v šoli in vsi, ki delajo z otroki. Tudi če do težav, povezanih tudi z internetom, pride v prostem času, hočeš nočeš to pride v šolski prostor. Šola ima zato pomembno vlogo pri preventivi, da otroke ozavešča in jih uči varne rabe interneta. Del tega so tudi delavnice, ki jih za otroke izvajajo tudi sodelavci Safe.si. A kot opozarja Puschner, je ena ura v šolskem letu vsaki dve, tri leta bistveno premalo. Vzgoja za internet bi morala biti del celotnega kurikula. »Na primer, če se pri športni vzgoji učenci v garderobi posnamejo, bi jih moral učitelj podučiti, zakaj je to nevarno, zakaj ni dobro, da pride to na splet, kakšne so lahko posledice. Na tak način bi se ta vzgoja morala prepletati z vsemi predmeti.«

Uporabni nasveti za varno izvajanje spletnih izzivov

Tudi če gre za pozitiven spletni izziv, ki spodbuja k dobremu in je zabaven, je koristno upoštevati nekaj nasvetov. Prvi je, da če obstaja najmanjša možnost, da bi se pri izvajanju izziva poškodovali, ga ne izvajajmo sami. Vedno naj bo z nami še nekdo, ki nam bo priskočil na pomoč, če bo šlo kaj narobe. Čeprav gre samo za ples. Pred izvajanjem izziva je smiselno dobro presoditi, tudi z drevesom odločanja, in s kvizom oceniti, ali gre za pozitiven, varen izziv ali za negativnega, morda celo nevarnega.

Negativnih izzivov in izzivov, v katere te preprečujejo, morda celo silijo drugi, tebi pa povzročajo slabe občutke, ne izvajaj. Noben izziv ni vreden tega, da tvegaš zanj svoje življenje. Zmage, premagovanje strahu in občutke adrenalina je mogoče doseči tudi na bolj varne način.

Predvsem pa mladim pri Safe.si svetujejo, naj ne popustijo pritisku vrstnikov ali občutku, da je treba ugajati drugim. Res pa je, da je marsikdaj potrebnega več poguma, da rečeš ne vrstnikom kot izzivu. Mlade je treba podučiti tudi, naj bodo v oporo tudi sovrstnikom, ki morda sami niso sposobni reči ne. Predvsem pa je mladim treba dati občutek, da smo jim odrasli vedno na voljo za nasvet in pomoč. Po pomoč se lahko obrnejo tudi na telefon za otroke in mladostnike Tom (116 111), zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (116 123) ali društvo SoS telefona za ženske in otroke, žrtve nasilja (080 11 55).