Sebastjan Kristovič je uvodoma opozoril, da se danes srečujemo s postaranimi otroci – otroci, ki se prehitro postarajo, ki so jih prehitro potegnili v svet odraslosti, dokazovanja, zunanje uspešnosti, afnanja; ki (bodisi prek odraslih ali zlasti prek zaslonov) prehitro pridejo v stik z vsebinami, ki zanje niso primerne. Že 8-letniki prek telefonov ali tablic konzumirajo pornografske vsebine, pa se staršem niti sanja ne.

Pogoj za genialnost je domišljija

»Obenem otroke prehitro vpisujemo v obšolske ali obvrtčne dejavnosti. Trdim, da otrok do 2. razreda ne bi smel imeti nobene dejavnosti; predšolski pa bi moral biti popoldan doma, da se umiri in zasidra. Starši so postali dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb, nenehni animatorji in zabavljači otrok. Vsi bi radi imeli genialne, nadarjene otroke, a že Einstein je dejal, da je pogoj za genialnost domišljija – svet ustvarjalnosti, kreativnosti. Otroci danes pa nimajo niti sekunde miru, vedno jim nekdo nekaj suflira, govori, komentira, opozarja,« je poudaril Kristovič.

Otroku pustiti biti otrok

Če k temu dodamo še zaslone, je nadaljeval, pa je slika »popolna«. Stroka govori o digitalnem kokainu ali heroinu, ker zasloni, družbena omrežja na možgane vplivajo približno tako kot trda droga. Duševno zdravje otrok in mladostnikov se je v zadnjih 25 letih poslabšalo za 70 %, ogromno otrok ima težave s pozornostjo, umirjenostjo, povezovanjem znanja. Danes moramo postati varuhi otrokovega otroštva in mu pustiti, da je res otrok, da ga prehitro ne potegnemo v svet odraslosti, je prepričan.

Okrogla miza je napolnila dvorana Kulturnega doma Sv. Duh. FOTO: Uroš Veber

Prisesamo jih nase

»Ena najnevarnejših besed, ki jih starši pogosto izgovarjajo, je pazi! Otroku nenehno dajejo sporočilo: pazi, življenje je nevarna stvar; bolje, da sediš v fotelju z zaslončkom v roki, pa se ti ne bo nič zgodilo. Strah, negotovost, dvom na nezavedni ravni prenašamo na otroka. Če je mama tesnobna, negotova, je tudi otrok negotov, prestrašen, anksiozen, se počuti nevarno. Na nezavedni ravni jih prisesamo, navežemo na nas, jih delamo odvisne od nas, namesto da bi jih vzgajali za samostojnost in odgovornost, da bi postali avtonomne osebe z integriteto,« je bil oster Kristovič.

Mlade je strah celo odnosov

Po njegovem mora imeti mlad človek vizijo, kaj od sebe in življenja, hoče, mi pa jih prisesamo nase. Mlade je strah vsega, celo odnosov, zato se moramo vprašati, od kod to pride. Glavna je vzgoja, ponovi Kristovič: starša da telefon, kupi zaslon.

V dijaškem domu sem imel nedavno primer dijaka, ki je imel vsa štiri leta telefon na tipke. Ta dijak ni bil niti za odtenek kakor koli socialno prikrajšan ali manj priljubljen, kvečjemu obratno. (Jani Jeriček)

Paradoks

»Poglejte paradoks: starši predšolske otroke nenehno vozijo po dejavnostih, da ja ne bodo česa zamudili; v njih vidijo nove Mozarte in Ronalde. Koliko talentov, genijev pa dejansko ostane? Nič ali eden na generacijo, imamo pa generacijo naveličanih, apatičnih, iztrošenih mladostnikov, ki jim je vsega dovolj. Ko so torej stari pet let, jih vozimo, ko so stari 13, 14 let in bi jih dejansko morali voziti po štadionih, takrat pa jih prepuščamo depresiji, družbenim omrežjem, ekranom,« poudarja.

Naši otroci so tako zelo osamljeni

Nadaljuje, da srž problema ni, kaj povzročijo zasloni, koliko časa naj jih uporabljamo, to je drugotnega pomena. Srž problema je v načinu življenja, v odnosih. Izziv za starše ni odvzeti zaslone, temveč, kaj dati tja namesto njih. Zasloni so prišli v naša življenja, ker tam ni nečesa, kar bi moralo biti. Raziskave kažejo, da več časa ko mladi preživijo na zaslonih, bolj se čutijo osamljene. Bolezen sodobnega časa, kar je ugotovila že mati Terezija, je osamljenost. In naši otroci so tako zelo osamljeni!

Dr. Sebastjan Kristovič. FOTO: Marjan Koplan

Zaslon je problematika odtujenosti

»Punce ne vedo, ali bi se oblekle ali slekle, da bi dobile všeček. V resnici pa je v ozadju globoko hrepenenje po ljubezni, ki je očitno niso dobile tam, kjer bi jo morale. V naših življenjih in odnosih je nastal vakuum, praznina. Zaslon je problematika odtujenosti. Ko torej govorimo o zaslonih, govorimo o načinu, smislu našega življenja, o bistvenem v življenju. Največji kradljivci naših življenj in odnosov so ravno zasloni,« ni ovinkaril Sebastjan Kristovič.

Ideal je napol pismen fuzbaler

In spomnil, da so mlade po svetu v raziskavi spraševali, kaj si najbolj želijo – in mladi si danes bolj kot vse želijo dvoje: biti slaven in imeti veliko denarja; ne pa, da bi našli svoj smisel ali poslanstvo. »Ideal je torej napol pismen fuzbaler, ki ga vsi poznajo. Več od tega na tem svetu ni. S čim se hranijo ti otroci? Kaj, katere vrednote in cilje, družbena omrežja dajejo v njihov sistem?« se sprašuje Kristovič.

V naših življenjih in odnosih je nastal vakuum, praznina. Zaslon je problematika odtujenosti. Ko torej govorimo o zaslonih, govorimo o načinu, smislu našega življenja, o bistvenem v življenju. Največji kradljivci naših življenj in odnosov so ravno zasloni. (Sebastjan Kristovič)

Beg iz odnosov in življenja

Izpostavi, da je zasvojenost pravzaprav beg iz odnosov in življenja. Včasih je bila edina zasvojenost gostilna, kamor so moški hodili reševat svoje stiske, anksioznosti, tesnobe, dvome; hitro se je videlo, ko je imel nekdo težave z alkoholom. Danes pa je cela vrsta nekemičnih zasvojenosti: z zdravo prehrano, nakupovanjem, pornografijo, zasloni, igricami, fitnesom, tekom, izgledom; težava pa je, da je nekemične zasvojenosti težje prepoznati; ko pa jih, je že zelo pozno, pojasnjuje.

Radikalno popredmetenje človeka

Pri zasvojenosti s pornografijo gre za radikalno popredmetenje človeka; drugi ni oseba, temveč je predmet. »Človek ni rojen, da zadovoljuje samega sebe; rojen je, da ljubi drugega. Tu pa je samo on, gre samo zame, drugi pa postaja vse bolj predmet mojih želja, poželenj, želenj, celo izživljanj. Na vseh ravneh je lepota samo maska, plastika, nekaj zunanjega, ne pa kaj globljega, duhovnega. Lepoto smo izolirali od resnice, resničnosti in ljubezni. To je pravzaprav razkroj vrednot, družbe, človeka.«

Strokovnjaka za vzgojo dr. Sebastjan Kristovič in Jani Jeriček. FOTO: Uroš Veber

Kaj je alternativa?

Kristovič je zaključil s pozitivnima primeroma fanta, ki do 15. leta ni imel telefona, pa je postal državni prvak v kartingu, in dekleta, ki do 16. leta prav tako ni imela telefona, pa igra violino v filharmoniji na Dunaju – ker sta razvijala druge sposobnosti. »Ne borimo se le proti zaslonom, temveč bolj, kaj je alternativa. In alternativa je otroka ojačati v pozitivnih vsebinah v življenju. Kajti nekega dne se bo vaš otrok odločil, ali bo stopil v levo ali v desno – tega kot starši ne boste preprečili. Takrat bo spregovorilo to, kar je bilo storjeno v letih dotlej,« je sklenil.

Odgovornost

Jani Jeriček pa je kot nekdanji vzgojitelj v dijaškem domu opozoril, da je pri srednješolskih najstnikih telo že zelo odraslo, z vsemi sposobnostmi: »Ko so me mladi spraševali, zakaj Cerkev uči, da se ne sme imeti spolnosti pred poroko, sem jim odvrnil: vi imate boljše reflekse od mene, hitreje se boste naučili prometne predpise od mene, tudi motorične sposobnosti imate boljše od mene – zakaj potem vi pri 16, 17 letih ne smete imeti vozniškega izpita, jaz pa ga imam lahko? In so sami odgovorili, da zato, ker niso odgovorni.«

Starše je velikokrat strah, da bo naš otrok nekaj zamudil. Če mu ne bom nečesa kupil, da bo zato prikrajšan. Nismo povabljeni, da nas ni strah, kajti o tem se ne moremo odločiti; temveč da imamo vselej vsaj malo več poguma kakor strahu. (Jani Jeriček)

Znati odložiti nagrado

Uvodni primer je apliciral na zasvojenost – mladi se je delno zavedajo, delno pa tudi ne. Ne zavedajo se zlasti, da so otroci in najstniki z vsako generacijo drugačni, v marsičem slabši, denimo v dojemanju tega, da je včasih treba tudi kako dolgočasno stvar ponavljati, da se nekaj naučiš; da znaš odložiti nagrado; da razumeš, da nekaj vložiš zato, da bo jutri ali čez leto dobro. Mladi se tega ne zavedajo. Pri najstnikih se najbolj kaže zasvojenost od ekranov, dokaj skrita je tudi zasvojenost od pornografije, ne zavedajo pa se posledic.

Več poguma kot strahu

»Starše je velikokrat strah, da bo naš otrok nekaj zamudil. Če mu ne bom nečesa kupil, da bo zato prikrajšan. Nismo povabljeni, da nas ni strah, kajti o tem se ne moremo odločiti; temveč da imamo vselej vsaj malo več poguma kakor strahu. Da ko mi otrok v 5. razredu pove, da imajo vsi sošolci že telefone ali tablice, ne začuti, da me je strah, da bi izpadel grd starš, če potegnem zavoro in vztrajam pri svojih vrednotah. Povabljen sem, da strah vzamem le kot kompas, vendar mu ne sledim, temveč se odločim, kot mislim, da je prav in skladno z mojimi vrednotami,« je poudaril Jeriček.

Jani Jeriček. FOTO: Marjan Koplan

Dijak s telefonom na tipke

In nadaljeval, da je starše strah, da če bodo otroka izolirali od tehnologije, se v šoli ne bo imel o čem pogovarjati in bo izločen: »V dijaškem domu sem imel nedavno primer dijaka, ki je imel vsa štiri leta telefon na tipke. Ko je imel domačo nalogo, ki je zahtevala računalnik, je uporabljal skupni računalnik dijaškega doma. Ta dijak ni bil niti za odtenek kakor koli socialno prikrajšan ali manj priljubljen, kvečjemu obratno. Torej se lahko mladi tudi drugače povežejo. Starši in vzgojitelji pa lahko tu podležemo strahu, kaj pa, če bomo drugačni. Saj smo lahko drugačni – boljši v vzgoji!«

Mladi presojajo bolje

Udeležencem okrogle mize je dal domačo nalogo, naj si zvečer na listek napišejo, povprečno koliko ur dnevno mislijo, da so na zaslonu, in potem to tudi primerjajo. Ko Jeriček to preverja med odraslimi in najstniki, točneje povedo najstniki: če so sedem ur dnevno na zaslonih, res vedo, da so toliko; medtem ko odrasli v povprečju napišejo dvakrat manj, kot so v resnici …

Starši so postali dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb, nenehni animatorji in zabavljači otrok. Vsi bi radi imeli genialne, nadarjene otroke, a že Einstein je dejal, da je pogoj za genialnost domišljija – svet ustvarjalnosti, kreativnosti. (Sebastjan Kristovič)

Pomemben je odnos med staršema

Vsaka družina je unikatna, je zgodba, ki je še nikoli v zgodovini ni bilo in je nikoli več ne bo. Pomembno je tudi, kako sta si starša med seboj. »Če sta anksiozna in se nimata o čem pogovarjati, če jima vzamemo telefone, bo treba vseskozi umirjati tudi otroka, ker ne bo miren, ker se v hiši čuti, da nekaj ni v redu,« poudarja Jeriček.

Čim boljši stik s seboj

Kot starši ne moremo na vse vplivati, nekaj je tudi svobodna volja, genetika, vpliv okolice. V starševski moči pa je privzgojiti, da ima vsak otrok čim boljši stik s seboj. Če smo pri tem uspešni, otrok pri vseh zasvojenostih čuti, da zanj niso dobre. Boljši stik ko imamo s sabo, bolj nam je naravno, da tiste stvari, ki za nas niso dobre, odbijamo. To, da se odkrije zasvojenost, pa je lahko zelo pozitivna točka v zgodbi družine, para ali tudi posameznika.

Zasvojenost s pornografijo

Glede zasvojenosti s pornografijo je izpostavil, da moškemu zlasti uniči moške lastnosti in povzroči, da zunanjo lepoto postavijo na piedestal. Pomembno mu je izključno biti z lepo žensko. In ko ti moški stopajo v realne odnose, bodo zato, ker spoznajo lepo žensko, delali stvari proti lastnim vrednotam – ona jih bo lahko vrtela okrog prsta zgolj zato, da imajo spolnost z lepo žensko. In to je ravno nasprotno temu, kar je moško. Moško je imeti vizijo, voditi, biti neomajna skala.

Vse večji tudi delež žensk

»Vsaka ženska si želi moškega, ki se ga ne da zmanipulirati, niti z njeno lepoto. Če moški gleda pornografijo, se bo prej ko slej začel obnašati tako, da ne bo privlačen ženskam,« je dodal Jeriček. »Pri ženskah, ki gledajo pornografijo – in delež teh je vse večji –, pa je škoda v tem, da so zelo težko zadovoljne s svojim telesom, ker imaš na ekranu milijone ženskih teles in se vedno primerjaš. In nikoli ne moreš sprejeti sebe takšne, kot si.«