Direktor Družine je v nedeljo, 14. decembra 2014, v župniji Sostro predaval o aktualnih vprašanjih našega časa in o nas kot skupnosti v luči adventnega pričakovanja. V celoti ga objavljamo spodaj.

Fotografija je simbolična. Foto: Tatjana Splichal

Izziv edinosti

Advent je čas, ki nam ponuja izjemno priložnost za samoizpraševanje, za pogled nazaj, za oceno sedanjosti, predvsem pa za usmeritev naprej, vendar brez med letom nabrane navlake morebitne pretirane skrbi za to, kaj bomo jedli in kaj bomo pili, kot nas opominja Jezus. V teh dneh se morda laže ozremo vase, brez banalnosti, nečimrnosti, samoljubja, usmerjeni v bistveno v življenju, v luč božičnega sporočila, ki pa ni namenjeno samo nam, temveč smo ga poklicani oznanjati svetu, začenši pri svojih najbližjih.

V zadnji Družini sem pisal o moči veselja evangelija, o sili, ki slovenskim kristjanom lahko pomaga pri preseganju zadržanosti in bojazni, občutka krivde zaradi lastnih napak, pri preseganju kompleksa “zakristijskega krščanstva”, strahospoštovanja pred javnim, predvsem pa pri preseganju ene od najhujših bolezni Kristusove Cerkve: delitve med nami. Prepričan sem, da je geslo novega ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, “Veselite se v Gospodu”, veliko več kot izraz dobre volje, temveč je načrt, kako iz sebe k drugim, kako v javnost z resnično podobo Boga, ki hoče odrešiti vsakega človeka, Boga, ki hoče biti z nami in nam prinaša večno srečo. Novi nadškof metropolit je ne nazadnje tudi nova priložnost, da resnično stopimo skupaj, pustimo za seboj obrobnosti, ki nam jemljejo življenjsko energijo, in se spet poenotimo okoli bistva naše vere in življenja po njej.

V kratkem uvodniku Družine pa ni bilo prostora za razmislek o tem, kako bi lahko to veselje resnično zaživeli. Moj odgovor je: samo v velikodušni edinosti.

Zato dovolite, da se v tem razmišljanju ustavim ob vprašanju pomanjkanja edinosti kot bolezni, ki ni nova, saj je bila ena od glavnih skrbi apostola poganov, svetega Pavla, ko je skrbel za novonastale krščanske skupnosti po celotnem takrat znanem svetu. Sveti Pavel v Prvem pismu Korinčanom in tudi v pismih Galačanom in Rimljanom prav nič naivno in zaneseno, temveč zelo stvarno piše o tem, kaj je edinost, o nevarnostih, ki ji pretijo, ter kako rasti v edinosti kljub vsem našim pomankljivostim in slabostim.

Pri edinosti nikakor ne gre za to, da preprosto zgladimo razlike med nami (češ imejmo se radi, in kot pravi pesem: Imejmo se fajn, če vam prav je al’ ne, nam važno je le, da imamo se fajn!). Ne. Gre za to, da ob opominjanju drug drugega, ob spoštovanju različnih mnenj ostanemo skupaj, kot Kristusovo telo, ki ima eno glavo, in to je Kristus sam.

Zakaj danes govoriti o edinosti? Zato, ker je v zadnjih letih, od vstopa v novo tisočletje do danes, naša Cerkev šla ne samo skozi razburkano morje novih napadov od zunaj, ampak je trpela predvsem zaradi ran naše lastne nesposobnosti za pogovor ter za povezovanje v bistvenem, saj so v naših medsebojnih odnosih, v odnosih do naših škofov in duhovnikov nemalokrat prevladale razlike, osredotočenost na napake, brez dobronamernega priznanja, da lahko nekdo, s katerim se ne strinjamo, kljub temu hoče dobro za vse. Ne glede na slabosti ali pa morda prav zaradi njih smo povezani v Kristusu, ker smo vsi grešniki potrebni odrešenja.

Samo pomislimo, kako smo bili v zadnjih letih podvrženi nevarnosti neenotnosti, delitve in vlečenja vsak na svoje. Edinost je bistvena prvina krščanskega življenja, saj smo udje Kristusovega mističnega telesa, Cerkve. Značilnost telesa, kot dobro opisuje Sveti Pavel, pa je, da ne glede na to, kako različne vloge imajo posamezni udje v njem, vsi skupaj tvorijo celoto, ki usklajeno deluje, njihova glava pa je Kristus.

Dragi prijatelji, zavedam se, da klic k enotnosti hitro lahko izzveni kot naivno poenostavljanje. Ne gre za to, da izbrišemo razlike med nami, ne gre za to, da v imenu blaženega miru zamolčimo, kar menimo, da moramo po vesti povedati, saj je naša moralna dolžnost govoriti in delati, kar nam narekuje vest, vendar gre za izziv, kako vse to opravljati tako, da nas pri odzivih ne bodo obvladovala čustva, predsodki, govorice, sumničenje, temveč odločitev, da bomo ob iskanju skupnega dobrega in zavzetosti za resnico in pravico naprej dobro mislili drug o drugem.

Zavedam se, da je vprašanje needinosti problem, ki presega našo Cerkev, včasih se zdi, da je v sami DNK človeka. Vendar kako naj oznanjamo evangelij svojim bratom, če ne tako, da pokažemo, da je pri nas drugače, ker nas Kristus tako močno povezuje, da “ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne sedanjost, ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu” (Rim 8,37–39).

Poglejmo splošno stanje v Sloveniji. Napetosti, nezaupanje in nesposobnost za sodelovanje v politiki in javnem delu se je v zadnjih časih nevarno preselila tudi v odnose med referenčne posameznike in stranke demokratičnih sil slovenske pomladi. Ne iščimo krivcev: dejstvo je, da smo nemalokrat nesposobni zrelega pogovora, da težko presežemo zamere, zato se zdi včasih skoraj nemogoče, da bi morda kakšno resnično žalitev preslišali ter spregledali razlike in spet sedli za skupno mizo izmenjave mnenj in iskanja skupnih rešitev za preizkušano Slovenijo. Samo pomislimo, kako bi omemba nekaterih priimkov iz sveta politike, denimo Peterle, Janša, Tonin ali Bogovič, verjetno sprožila antagonistične, morda celo sovražne odzive v različnih krogih naše skupnosti. Človek, ki se bori za edinost v bistvenem, v politiki, tudi za ceno, da kdaj deluje naiven, je npr. g. Anton Tomažič, ki je v zadnjem Slovenskem času, prilogi Družine, lepo napisal, kako si predstavlja prihodnost v znamenju sodelovanja za boljšo Slovenijo.

V zvezi s tem imam štiri skrite želje. Vem, da gre za sanje, ki jih je težko uresničiti, če zanje nismo pripravljeni kaj žrtvovati, morda celo zastaviti svoje mnenje za ceno javne izpostavljenosti. Prva je ta, da bi Slovenci zmogli pokopati vse svoje mrtve, tako da bi resnično vse vzeli za svoje, tako da bo vsem vrnjeno dobro ime, da bi nas k temu nagibala iskrena žeja po pravici in resnici o tem, kdo smo in od kod prihajamo, da bi to bilo izhodišče za narodno spravo in svetlo skupno prihodnost, ne pa poenostavljen nagib k miru preko pozabe in namišljenega novega začetka. Drugo upanje pa je, da bi uspeli jasno, ob izvajanju demokratičnih praks, prekiniti s sistemom privilegijev in družbenega vpliva enoumnega sistema, iz katerega smo se formalno izvili pred 25 leti, vendar žal še zavira razvoj pravične, resnično svobodne in uspešne Slovenije za vse. Tretja je, da bi nekoč, ko bo na globljih demokratičnih in republikanskih temeljih postavljena nova Republika Slovenija (ne prej), videl nekje v Ljubljani stati veličastno podobo Plečnikove Katedrale svobode kot simbola slovenske življenjske sile in želje po sobivanju v miru, svobodi, resnici in pravičnosti. Četrta želja pa je, da bi Slovenci zavestno sprejeli celotno Prešernovo Zdravljico kot svojo državno himno. Že nekaj časa pa sem prepričan, da si Slovenci v tem trenutku ne zaslužimo več kot predzadnje kitice Zdravljice, če le te ne apliciramo samo na sosednje države in naš odnos do njih, temveč jo obrnemo na odnose med nami. Za sedanjo Slovenijo je predzadnja kitica zadosti, saj prepir ni pregnan niti iz našega sveta, saj še danes ni prost vsak rojak, saj je tudi po naših vaseh in mestih mejak prepogosto vrag in ne sosed. Prešernova Zdravljica je za Slovence konkretni program za prihodnost. Pobratiti se vsi, ki dobro v srcu mislimo, truditi se, da se edinost, sreča, sprava k nam nazaj vrnejo, da si vsi v roke sežemo, da nam Bog živi ves slovenski svet, so tako v resnici koraki na poti do boljše države Slovenije.

Kar pa je v družbenopolitičnem življenju morda lahko celo normalno, saj se mnenja krešejo tudi v napetosti, ki povzroči ločitve, oddaljevanje, nove začetke in povezovanje, pa je skupnost, ki je del Kristusovega telesa, poklicana trajno in polno živeti edinost v različnosti, saj je ta v samem bistvu krščanskega razumevanja cerkvenega občestva.

Stanje med slovenskimi kristjani ni optimistično. Zdi se, da se napetosti, ki so močno prisotne v družbenopolitičnem življenju uspešno prenašajo tudi znotraj verskega občestva. Ne morem mimo občutka, da smo kristjani v zadnjih letih, ob pogostih menjavah škofov, ob pohujšanju ob lastnih napakah in grehih šli skozi proces delitve na skupine, na Pavlove, Petrove in Apolove. Samo zapišem priimke štirih zadnjih ljubljanskih nadškofov: Šuštar, Rode, Uran, Stres ... in zagotovo se bodo med nami hitro našli posamezniki s popolnoma nasprotnim mnenjem o njihovem delu. Podobno velja tudi, ko pomislimo na različna duhovna gibanja, na razne ustanove, na naše medije in založbe, ko marsikoga hitro obtožimo preračunljivosti, politiziranja ali golega iskanja dobička, odvisno od tega, komu se čutimo bližje. Z različnimi karizmami in darovi ni nič narobe. Cerkev od nekdaj pozna razne redove in celo različne liturgije. Problem je v tem, ko našo izbiro absolutiziramo. Napetosti med posvečenimi in laiki, med redovniki in škofijskimi duhovniki, med starejšimi generacijami in mladimi upi, med enimi, ki po vesti razumejo, da se mora kristjan nujno angažirati v delu za skupno dobro prek politike in javnega dela, in drugimi, ki bolj poudarjajo moč notranjega življenja in molitve za spreobrnjenje sebe in bližnjih … Vse to so darovi in talenti, ki nas v resnici bogatijo, a so bili v zadnjih letih žal nemalokrat izpostavljeni bolj kot razlike, ki nas delijo in razdvajajo.

Kaj pa nam o edinosti govori Božja beseda? K njej poziva Jezus v velikoduhovniški molitvi (Jn 17,20–26):

“Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

Biti eno v Kristusu pomeni, da smo tudi povezani s Kristusom. Brez Kristusa ni mogoča edinost med nami. To je izziv naše skupnosti. Zanimivo, da ima beseda “eno” v Svetem pismu stopetdeset zadetkov, v glavnem kot število, kot pojem povezanosti pa se pojavi šele v Novi zavezi, besedo edinost pa v Svetem pismu najdemo samo dvakrat, v Pavlovem pismu Efežanom. Pavlova pisma so dejansko prežeta s tem vprašanjem, saj se s problemom razprtij in delitev sooča v svojih novonastalih skupnostih, zato daje nešteto nasvetov, ki so otipljiva spodbuda tudi za nas danes.

Vabim vas, da skupaj ponotranjimo nekaj odlomkov iz Pavlovih pisem in skušamo v njih najti nekaj izzivov za naš čas in stanje naše Cerkve:

1 Kor 12,4–11
“Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.”

In še:

1 Kor 3,3–9

“Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir? Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: »Jaz sem Pavlov,« drugi pa: »Jaz sem Apolov«? Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. Kdor pa sadi in kdor zaliva, sta eno. Vsak bo prejel svoje plačilo po svojem naporu. Božja sodelavca sva, vi pa ste Božja njiva in Božja zgradba.


Ef 4,25–32
“Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.”

Rim 12,9–21

“Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.”

Efežanom 4,2–6

“V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.”

Dragi prijatelji, vprašanje velikodušne edinosti med nami je temeljnega pomena za uresničevanje našega poslastva glasnikov Kristusovega veselega oznanila v svetu. Brez nje nismo prepričljivi, ne moremo uspešno oznanjati Kristusa svojim rojakom. Edinost je nikoli dokončan projekt, za katerega se je potrebno vsak dan truditi. Pri tem prizadevanju nam lahko pomaga:

· Imejmo pred očmi lastno krhost in zmotljivost. Pazljivo prisluhnimo, kaj menijo drugi, da ne preslišimo, ko nas morda sogovornik opozori na to, na kar sami nismo pomislili. Dopustimo možnost, da se morda tudi sami motimo, in trdno verjemimo, da streznjenje in spoznanje resnice lahko pride od kogarkoli, tudi od nevernika ali celo nasprotnika. Kdor stoji, naj gleda, da ne pade.

· Predpostavljajmo dobronamernost drugega. Ne samo pred zakonom, tudi v osebnem življenju bi moralo veljati, da je vsak nedolžen, dokler se ne dokaže nasprotno. Ne nasedajmo neutemeljenim govoricam in obrekovanju. Upoštevajmo, da nemalokrat besede lahko izzvenijo trše, kot so bile morda mišljene. V bližnjem načeloma najprej predpostavljajmo dobronamernost in tako tudi ravnajmo v odnosu do njega.

· Priznajmo sogovorniku pravico do drugačnosti, do samostojnega razmišljanja in ravnanja, v zaupanju, da tudi on dela po svoji vesti in po svojih najboljših močeh.

· Ljubimo resnico, izražajmo svoje mnenje v najbolj konkretni obliki ljubezni, ko gre za dialog: v medsebojni prizanesljivosti.

· Ostatimo povezani zaradi Kristusa, tudi ko je težko zaradi značajnih, osebnostnih in drugih razlik. Ne zaradi nas, temveč zaradi Njega, ki nas je povezal v eno družino.

· Zavedajmo se lastne grešnosti, globoke potrebe po odrešenju, ki našo pozornost usmerja k bistvenemu. Prav ta nagib se mi zdi najbolj pomemben, saj zajema in omogoča vse ostale. Zavest naše grešnosti, naše nebogljenosti, naših ran ter izkušnja Boga, ki se je sklonil do nas, ker je hotel biti z nami, je resnično lahko zaneslljiva pot k edinosti v bistvenem.

Edinost ni enoumje. Edinost ni v tem, da sem tiho, marveč da znam pazljivo in dobrohotno in če je treba tudi potrpežljivo poslušati. Ne pomeni popustiti in se prilagoditi mnenju sogovornika za navidezni skupni blagor, ne pomeni, da moram za cilj nekega umetnega miru pomesti pod preprogo pomembne stvari, o katerih smo po vesti dolžni odprto govoriti.

Edinost izhaja iz globokega spoznanja, da smo vsi grešniki, da smo vsi na istem štartnem mestu. Mislim, da ni močnejše sile, ki bi nas držala skupaj. Vsi potrebujemo Božjega odrešenja, ki prihaja od zgoraj.

Bistvo krščanske edinosti je podoba Kristusovega mističnega telesa, trte, katere sadike smo vsi in vsak od nas. On je glava, mi smo udje, On je naš skupni imenovalec. Adventni čas je priložnost, da pogledamo vase in se trdno oprimemo tistega, kar nas najgloblje povezuje, začenši z izkušnjo lastne grešnosti, lastnega padca, pa vse do dejstva našega odrešenja, ki bi nas moral napolniti z neizrekljivim veseljem in nas usmeriti naprej na skupno romanje domov.

Toda kje je ta dom? Prvi Božji dom na tem svetu, je postal borni hlev na obrobju Betlehema.

Čeprav se je Bog v zgodovini odrešenja na različne načine približal človeku, je šele prvi advent pomenil resnični prihod, ko je Beseda “meso postala in se naselila med nami”.

Meso pa v Svetem pismu ne pomeni samo telesnosti, temveč tudi označuje “omejenosti in ranljivost človeka”. Biti v mesu, telesni pomeni, da smo sposobni dotika, a tudi izpostavljeni fizični bolečini. Telo, ki omogoča užitek, nas izpostavlja ranljivosti. Bog sam postane človek in se podvrže človeški krhkosti, postane nam enak v vsem, razen v grehu. Peter J. Leihart v zadnji številki ameriške revije First Things – Prve stvari je o učlovečenem Bogu nazorno napisal: “Če ga prebodeš, zakrvavi, če ga požgečkaš, se zasmeji, če ga pribiješ na križ, umre.”

Adam je bil v raju že omejen in krhek, vendar je izvirni greh dodal še novo, navidezno trajno omejenost: smrt. Mi umiramo. Ko pa je Beseda meso postala, je z nami delila tudi to bolečo usodo, ne samo kot nam prijazni gledalec, temveč kot udeleženec, kot eden izmed nas. Hotela nam je biti dosegljiv zgled in vez.

Peter J. Leihart pravi, da je naše meso grešno, ker naše življenje pogojujeta iskanje užitka in bežanje pred bolečino. Živimo v strahu pred smrtjo, kar je, kot pravi pater Rupnik, največja zvijača hudiča, v katero nas ima vklenjene. Živimo v strahu pred smrtjo in njenimi sestrami in brati, izgubo, zavrnitvijo, bolečino, ranami, razočaranjem. Strah nas naježi, da otrpnemo, nemalokrat pa prav zaradi njega postajamo nasilni in žaljivi. Oklepamo se svojega navideznega ugleda in se gremo pravičnost tako, da vračamo očitek z očitkom, psovko s psovko in obrekovanje z obrekovanjem. Da ogoljufamo smrt, želimo postati junaki in naše ambicije poteptajo kogarkoli, ki nam je na poti. V svojem strahu pred smrtjo samo širimo smrt.

Učlovečena Beseda je bila tudi izpostavljena podobnim skušnjavam. Vendar je bila v svojem življenju nenehno zvesta Očetu v nebesih. V mesu je živela življenje Duha. S tem je postala prvi človek, ki je resnično živel človeško življenje v polnosti, in prvi, ki je šel kot pravi človek v smrt in jo tudi premagal.

Advent, prihod učlovečene Besede na svet, je začetek nepojmljive nove priložnosti za človeka: postati človeški v polnosti, ko živimo v veri v Božjega Sina, ki je daroval svoje telo, svoje človeško življenje za vsakega od nas.

Tu, na tem mestu, kjer se je Bog učlovečil, se lahko prične nov čas edinosti za našo Cerkev in naš narod. Tu smo doma. Zato pokleknimo pred jaslice in se zazrimo v učlovečenega Boga.

Tako pravi G. K. Chesterton, v zadnji kitici pesmi, Božični dom:

Do odprte hiše na večer
bodo ljudje prišli domov,
do kraja, ki starejši je od raja,
do mesta, višjega od rimskega sveta.
Do konca teka potepuške zvezde,
do stvari, ki so nemogoče in so,
do kraja, kjer je bil Bog brezdomec
in kjer so vsi ljudje doma.

Hvala lepa!