Soočenje z oddaljeno goriško preteklostjo ne more zaobiti več kot tisoč let stare listine (darovnice) cesarja Otona III., v kateri se prvič omenjata grad Solkan (Siliganum) in Gorica. Kraja, čeprav danes na različnih mejnih bregovih, eden v Italiji, drugi v Sloveniji, sta skupaj pisala goriško zgodovino srednjega veka, Solkan kot duhovno središče, ki je vključevalo tudi Gorico, ta pa je najbrž od Solkana prevzela posvetni primat. Solkanska pražupnija je bržkone pokrivala prav darovano območje med rekama Sočo in Vipavo, grebene Trnovske planote in skrivnostno Ortaono (Vrtovin) v Vipavski dolini, ki je pozneje postala posestno jedro goriških grofov.

Z Bavarske preko Koroške in Lienza v Gorico

Leto darovnice (1001) še ne pozna rodbine, ki bi se imenovala po Gorici. Predniki Goriških so prišli z Bavarskega in izšli iz rodbine Andechs-Diessen (kraja se nahajata jugozahodno od Münchna). Po začetniku so se imenovali Meginhardinci (Meinhardinci/Majnhardi...