Izvor imen vzhodne Tolminske
Izvor imen vzhodne Tolminske
Založba ZRC je izdala knjigo Silva Torkarja Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske.
Silvo Torkar Foto Wikipedia
Silvo Torkar (1954) je raziskovalec v Etimološko-onomastični sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Leta 2011 je na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov: identifikacija, rekonstrukcija in standardizacija.
Njegovo temeljno raziskovalno področje je slovensko zgodovinsko imenoslovje v slovanskem kontekstu, zanimajo pa ga tudi vprašanja zgodovinskega domoznanstva rodne Tolminske.
Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske
Inštitut je zdaj izdal njegovo knjigo Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske. Avtor v njej obravnava 194 še prisotnih in 88 izumrlih vzhodnotolminskih priimkov ter imena 45 vzhodnotolminskih naselij in 82 njihovih zaselkov.
Območje obravnave obsega Baško dolino z Ljubinjem, Bukovo z Zakojco, Šentviško planoto s Policami, obe Trebuši, Slap ob Idrijci in Idrijo pri Bači. Namen antroponimskega dela raziskave je bil ugotoviti, kdaj in kako so se na obravnavanem območju formirali priimki, kako so se v stoletjih zaradi glasovnega razvoja spreminjali, kako so zaradi teh sprememb in ob poknjiženju nastale njihove nove različice.
Pojasnjen je izvor 194 priimkov
Za izhodišče tega dela raziskave je vzel dva seznama podložnikov tolminskega gospostva z začetka 16. stoletja, podložniški register iz leta 1515 in urbar iz leta 1523, ki ju je v svojem magistrskem delu leta 2001 predstavil zgodovinar Drago Trpin.
Antroponime (osebna imena) na obravnavanem območju je nato zasledoval po urbarjih konca 16. in prve polovice 17. stoletja, nato pa po matičnih knjigah, če so te ohranjene. Predstavlja jih v obliki slovarskih sestavkov. Leta 1515 je na Tolminskem imelo prave ali neprave priimke že 80 % kmečkega prebivalstva. Na vzhodnem Tolminskem je bilo tega leta od 224 oseb 162 takih s prepoznavnimi priimki. Ti ljudje so nosili skupaj 68 priimkov, ki so se ohranili vse do danes.
Še 54 priimkov z ostalega območja Tolminske, izpričanih v virih 1515–1523, se je ustalilo na vzhodnem Tolminskem v kasnejših obdobjih. Nadaljnjih 72 priimkov, ki so danes značilni za vzhodno Tolminsko, se je v virih pojavilo konec 16. ali v začetku 17. stoletja. Teh 194 priimkov predstavlja jedro raziskave.
88 priimkov, ki so se pojavljali v virih 16. in 17. stol., je pozneje izumrlo ali pa na obravnavanem območju niso več izpričani, v knjigi so označeni s križcem.
Police na Šentviški gori, kapelica in kamna starovercev z druge strani, desno cerkev Marijinega rojstva. Foto: Ivo Žajdela
Od 194 priimkov so 104 taki, ki imajo slovansko podlago
Analiza nastanka skupno 282 priimkov je pokazala, da 84 od njih izvira iz osebnih imen, 68 iz krajevnih imen ali etnonimov, 34 iz poimenovanj poklicev ali dejavnosti, 85 iz vzdevkov, 11 priimkov pa ostaja etimološko nejasnih.
Od 194 še izpričanih priimkov so 104 taki, ki imajo slovansko podlago, ostali izvirajo pretežno iz bavarskonemških osnov ter iz svetniških imen latinskega, grškega, hebrejskega ali germanskega izvora.
Posebnost v zgodovini vzhodne Tolminske je namreč tirolska kolonizacija zgornje Baške doline malo pred letom 1250, zato je bavarskonemških kar 80 % poimenovanj nekdanje rihtarije Nemški Rut, ki je obsegala trinajst vasi.
Police na Šentviški gori, kapelica in kamna starovercev, zadaj Kojca. Foto: Ivo Žajdela
Avtor je pojasnil izvor 118 krajevnih imen
Namen toponimskega dela (zemljepisna imena) raziskave pa je bila etimologizacija in klasifikacija 42 imen naselij, 75 imen zaselkov in enega pokrajinskega imena.
Jezikovna analiza je pokazala, da med izvorno naselbinska imena lahko uvrstimo samo dve imeni naselij in tri imena zaselkov: Sela nad Podmelcem, Temljine, Selc, Razazija in Snebišče. Vsa ostala so nastala iz ledinskih, vodnih, gorskih, stanovniških imen in iz priimkov.
Slovanskega izvora je 37 imen naselij, imena Grant, Klavže in Rut so nemškega izvora, domnevno starejša pa so imena Bača, Idrija in Polje (nar. Pale).
Od 75 imen zaselkov jih je kar 64 z nedvoumno slovansko etimologijo, med njimi imeni Borovnica in Krepaka, za kateri avtor podaja izvirno razlago, tako kot še za besedo Bača, Bizika (Šentviška Gora), Hudajužna, Logaršče, Porezen, Roče, Temljine, Cemerija, Driselpoh, Krtečne, Laharn, Lipeta, Pedrovca, Prvenjski Vrh, Razazija, Samotešnik.
Sedem zaselkov z imeni bavarskonemškega izvora leži na ozemlju nekdanjega Nemškega Ruta (Batava, Driselpoh, Kacenpoh, Lonik, Peden, Prajngar, Zajtel), le trije zaselki z imenom Rute, prevzetim iz srednje visoke nemščine, se nahajajo na Šentviški planoti, ki je ozemlje s staro slovensko poselitvijo.
Šentviška Gora, župnijska cerkev sv. Vida, poslikave Toneta Kralja, bičanje spremlja Mussolini. Foto: Ivo Žajdela
Knjiga Silva Torkarja je izjemno pomembno delo
Nedvomno je knjiga Silva Torkarja izjemno pomembno delo, temeljno delo za prikaz izvora priimkov in krajevnih imen. »Žal« le za geografsko omejeno območje med Tolminom in Cerknim. Ostala območja slovenskega ozemlja bodo morala še dolgo čakati na takšno literaturo, saj raziskava zanjo zahteva vrhunsko usposobljenega jezikoslovca, ki se posveča samo etimologiji.
